Tema: Literatura

»Njegov videz ni ustrezal videzu brezdomca, a je vseeno dajal občutek, kot da je brezdomec. In to je bilo tisto najbolj čudno: vsem se je zdel nenavaden, vsem je takoj padel v oči, vendar nihče ni znal točno povedati, zakaj.«

»V tem je pogubnost naše kulture: da je počasna. Ampak kaj mislim s počasnostjo? Počasnost kulture ni v tem, da je počasna in negibna, temveč v tem, da se obotavlja uničiti tisto, kar je staro in noče propasti samo od sebe.«

»Ni nobene ideje več – nobene politične ideje, nobene umetniške ideje in tudi nobene znanstvene ideje, saj je vse zapisano niču in smrti.«

»Naloga kritika je predreti led v zamrznjenih srcih bralcev.«

»Bil je samoten kraj, kjer se ni mogla čutiti osamljeno.«

»Po tistem nikoli več ni bila enaka … Ni se spremenil svet, temveč ona sama, ki je prej vedno hodila skozi življenje, ne da bi ga pogledala in ga je začela gledati šele tega leta, po vrnitvi z otoka, z nemilo streznjenimi očmi.«

»Nimava kaj, usojeno nama je.«

»Tako prepričana je bila, da ji bo mama z znamenjem nakazala svoje odobravanje, da ga je pričakovala kar takoj.«

»To je bila lahko le materina posmrtna zvijača.«

»lotil, kot se restavrator loti platna velikega mojstra«

»Besede te bodo vedno čakale«

»Selitev na Dunaj mi je spremenila življenje«

»Ko sem začela govoriti nemško, sem opazila, da v tem jeziku veliko bolje izražam čustva. Nemščina je fantastična kot jezik za pisanje. Je odličen knjižni jezik. V nasprotju s slovenščino se z jezikom lahko igraš na neverjeten način. Slovenščina na primer ne pozna zloženk. V nemščini sem našla izraze za čustva in občutke, ki jih je težko izraziti v slovenščini«

»Za prodajo avtorskih pravic je potrebno zelo specifično znanje.«

»V tujini nas vidijo malo drugače kot sami sebe, kot mali čudež.«

»Ampak to je bil avtoričin namen, dejala je, da so liki in zgodba v tem romanu postranskega pomena, samo ozadje za razpravo o mnogoterih temah, ki jih Tokarczuk zabeli s provokativnim razmišljanjem in značilno besedno živahnostjo, medtem ko zaključek popotovanja (in najditelj objekta želje) samo potrdita avtoričin smisel za humor in trpko ironijo.«

»pogumen, human in optimističen klic k orožju, ki nas premakne onkraj črno-belih delitev, onkraj levice in desnice.«

»se ni ustrašila kontroverznosti«

»bi rada svojo platformo uporabila za to, da kulturne ustanove pozove k večjemu pogumu«

»Tako dolgo je trajalo, ker sem morala prisluhniti celemu zboru različnih glasov«

»Upam, da lahko ljudi potisne k dejanskemu, kolektivnemu ukrepanju«

»Tako je nečimrna, da še vedno ne mara, da bi ji rekla ’mama’, čeprav jih ima na grbi že devetdeset.«

»V naslednjih (upam) dveh letih pa nameravam dokončati celotno obsežno trilogijo, ki bo po načrtu vsebovala vsaj tri tisoč strani in bo zaobjela zares širok oris sveta in nas v njem, v katerem smo kot mladi še s srčnim zanimanjem in užitkom čitali distopična znanstvenofantastična dela, zdaj pa z grozo spoznavamo, kako iste zgodbe iz teh knjig večinoma postajajo vsakdan.«

»Ko ima kdo v družini rojstni dan, se na praznovanju zbere cela družina in mene po navadi doleti naloga, da pazim na majhne otroke. Glede na to, da svojih nimam, vsi mislijo, da mi s tem delajo uslugo.«

»Vrnil se je dan zatem. Ničesar ga ni spraševala, on pa ni ničesar rekel. Ko je v mesecih zatem ni več grabil, gnetel, grizel, je vedela, da v večerih, ko spi sama, to sedaj počenja drugim – in bila mu je hvaležna.«

»Utrujen je. Ves svet je utrujen. Tudi Sonce in Luna. In zvezde. Utrujeni so tudi angeli in oblaki, ki se smejijo na zlatih slikah.«

»Nikjer, niti v Bukovini in Galiciji niti v neznanem, mu na primer niso rekli 'ravnaj po svoji vesti ...' Vpili so: 'Za vero, dom, cesarja!'«

»Aicelina se je umirila šele v težki železni kletki, ki je čakala, da jo potegne na dno reke. Tudi množica ljudi je utihnila, tako da je za trenutek nastala čudna tišina.«

»ta knjiga ni tista, ki sem jo hotel napisati, hotel sem napisati knjigo za mladino. Ampak ko sem začel pisati, je vse skupaj zavilo v drugo smer. Postala je knjiga za mlade odrasle ljudi, kjer nastopajo mladi odrasli ljudi, in v esenco mojega pisanja o morju in otokih.«

»ima posebno mehkobo in taka so bila tudi snemanja s Sebastianom, ki mu v romanu omenjeni kraji in morje še zdaleč niso tuji. Snemanja so zaznamovala še Sebastianova kritičnost in natančnost do lastne interpretacije, zaradi česar utegneš včasih celo podvomiti o sebi. Njegova vedrina, predanost projektu, njegov notranji svet in občutek, da imamo med snemanjem neskončno časa – kar prinaša s seboj kot človek in kot igralec – je naredilo snemanja zelo izpolnjujoča in obenem mirna.«