Tema: Literatura

»Zavod se je obrnil proti meni kot človeku, ne ponuja mi poštenosti, pravičnosti, enakovrednosti, ponuja mi prezir.«

»A kje in od kod jemati, ko so nas vsi od kraja vzgajali za malega človeka, uklonjenega, ponižnega, poslušnega, pokornega, ubogljivega?«

»Kres pa je bil, čeprav je izhajal le malo let, narodni mejnik, najvažnejši kulturni dogodek po vojni in napoved življenjske volje.«

»Mladje se je pojavilo za veličastje umetništva, in morda tudi po veličju, a veličje si mora pridelati vsak sam.«

»Mamini zemeljski delci so grob preigrali.«

»Skozi grobove nas vidijo.«

»Najbolj se mi je posrečilo, če se ljudje v mojih delih smejijo, a da imajo v sebi tudi nekaj žalostnega, kakršno je tudi življenje.«

»Enkrat je takole k meni, ko sem kopal grob za Salema Bičakcija, ki ga je ostrostrelec dohitel na dvorišču, prišel neki ameriški novinar, o meni je slišal, da sem dolgo živel v Kaliforniji, da sem videl svet, da znam jezik in poznam ljudi, zdaj pa da spet delam kot grobar, pa se mu je zdelo, da bi mu jaz lahko povedal, kaj je bilo z ljudmi v Sarajevu.«

»Nisem popustil in sem, zmlet od vpogleda v nekoristno klavrnost svojih pesmi, vztrajal pri svojih nasvetih možu nasproti mene, ki je pisal najboljše pesmi.«

»Ni enačbe, ki bi določala mero grozot.«

»Takšno je življenje.«

»Ni spomina brez sramu.«

»ne / ni zvezd / mandragorinih gnezd / samo nenasitljivi naprstci / komarji v predpasnikih in pijanska / srepota pred paradoksalnim strelskim / postankom ko bo treba odmetati mrzle / kanje in premostiti pretrgane glasove / na vranje pogreti podstrehi ker / roko na srce / res ne morem / minirati tako eh / majhnih njih / potem ostanem sama // do neba«

»vem / vas ne zanima / na samem merim v sence sonca / dokler do donebnega poka prodira / od oka koralna bilanca«

»Ne me silit, da ti lažem«

»Vsekakor je s tretjim romanom potrdila svojo literarno zmogljivost in prepoznavnost.«

»S to nagrado Nemška akademija za jezik in slovstvo izkazuje čast avtorici, ki se v svojih pesmih, gledaliških in radijskih igrah, romanih in esejih sooča z uničenjem nemške zgodovine in togostjo sedanjosti z močjo svoje literature.«

»S to nagrado Nemška akademija za jezik in slovstvo izkazuje čast avtorici, ki se v svojih pesmih, gledaliških in radijskih igrah, romanih in esejih sooča z uničenjem nemške zgodovine in togostjo sedanjosti z močjo svoje literature.«

»Pisanje Leile Aboulele je izjemno po svojem obsegu in občutljivosti. Od kratkih zgodb kot draguljev do nežnih romanov nam pripoveduje redko slišane zgodbe, ki nas silijo k novemu razmisleku o tem, kdo živi v naših soseskah in skupnostih ter kako usmerja svoje življenje.«

»Počaščena sem, da sem prejela nagrado, ustanovljeno v spomin na Harolda Pinterja, velikega pisatelja, ki še vedno vzbuja tako veliko zvestobo in stalno visoko spoštovanje. Za nekoga, kot sem jaz, muslimanskega priseljenca iz Sudana, ki piše z verskega vidika in preizkuša meje posvetne strpnosti, je to priznanje resnično pomembno. Razširi in poglobi pomen svobode izražanja in tega, čigave zgodbe se slišijo.«

»nenamerno ustvaril razdelek o linčanju«

»vse je umetnost, pravi Everett, ne glede na barvo ali spolno orientiranost.«

»Drevje na jugu grenko obrodi / kri v koreninah, na listih je kri / veter zazibal je črnce v ples / čudno to sadje visi s teh dreves.«

»Ali gre za simbol prečiščevanja?«

»Voda sesuje razpokani zid ega, avtobiografske pripovedi in pojavi se delfin.«

»Kljub temu so to bolj stranski pojavi, ki v celoti ne kvarijo vtisa zbirke.«

»Rodil se je sin. Sin!? ... In v trenutku sem vse pozabila. Kot da vekove čakala sem nanj, ko da le zanj sem vsa leta živela. Vse bolečine, vse muke bi zanj, vse bi za malega spet pretrpela.«

»Dobro jutro, drage dame, kako smo? Evo, ponedeljek je, mamo to, čin, dvigne skodelico kave, moja druga danes, eni spet nismo spali, Tristanček se je celo noč zbujal.«

»To tako diši, da vam ne morem povedat.«

»To je, se zdi, temeljna postavka romana.«