Ključna beseda: spomini

»Uporaba filmskega traku se nama je zdela prava izbira za doseganje teh ciljev.«

»A tudi če je nekaj po učbeniku napačno, je lahko v določenem kontekstu pravilno in pomembno.«

»Z veliko žalostjo sporočam, da se je poslovil ustanovni oče Zimbabveja in nekdanji predsednik države Robert Mugabe. Mugabe je bil ikona osvoboditve, Panafričan, ki je svoje življenje posvetil emancipaciji in krepitvi svojih ljudi. Njegovega prispevka v zgodovini našega naroda in celine ne bomo nikoli pozabili. Naj njegova duša počiva v večnem miru.«

»Veliko pomembnih datumov v moderni zgodovini Zimbabveja je povezanih z imenom Robert Mugabe. Osebno je ogromno prispeval k boju za neodvisnost vaše države, za izgradnjo zimbabvejskih državnih institucij.«

»Zimbabve pod vodstvom Mugabeja uspešno boril proti kolonializmu, kar je služilo kot navdih za boj Južne Afrike proti apartheidu in je v nas zgradilo upanje, da bo tudi Južna Afrika nekoč svobodna.«

»Mugabe je trdno branil suverenost svoje države in se upiral tujemu vplivu.«

»Naj njegova duša počiva v večnem miru.«

»U culci je otrok!«

»Jutro in Slovenec sta bila časopisa, ki sta bila vedno pri nas doma.«

»Obsojeni so bili zato, ker so bili zavedni Slovenci.«

»Če bi preveč vedel, bi mi lahko kdaj ušlo in bi imel še več težav z oblastmi.«

»O, saj imamo kramp.«

»Imeli smo sabato fascista – torej fašistično soboto in tako profesorji kot učenci smo morali na ta dan v šolo prihajati v fašistični uniformi.«

»Kakšnih posebnih občutkov ob tem nismo imeli. Koga je pa zanimala politika.«

»Sošolcu sicer tudi pomoč ni pomagala, da bi odgovoril. Ampak to je bil edini profesor v Italiji, ki je znal povedati kaj po slovensko.«

»Fašisti ga sicer niso ubili, a vedeli so za njegovo politično prepričanje in ga izdali Nemcem.«

»Če gremo pa na naš teren, pa kar naravnost povem.«

»Ves čas smo morali sami skrbeti za prehrano, jemali smo iz nemških materialnih rezerv, da smo imeli hrano vse tri mesece, ko smo čakali na odhod iz lagerja.«

»Nazaj domov greva, v Trst, v Gorico, nazaj na Primorsko!«

»Ne, kri moje krvi ne bo begunec. Nikdar!«

»Kjer so zgradili mejo, smo imeli svoje vrtove. Če smo hoteli na vrt, oddaljen nekaj korakov, smo morali prečkati mejni prehod. Imeli smo posebno dovolilnico, ki smo jo pustili policiji, ko smo se vračali, so nam jo vrnili. Nesmiselno, vendar resnično.«

»Imamo hišo v Italiji in vrt v Jugoslaviji. Danes v Sloveniji. V Stari Gori smo imeli velik travnik in moj oče je tam kosil seno; zgodilo se je, da se je traktorju pokvarilo kolo, in nato smo bili prisiljeni pustiti tam traktor, kolo smo nesli v Italijo, ker tukaj ga nismo mogli popraviti, nato smo ga ponovno prinesli nazaj in odpeljali traktor. Vse peš.«

»Je bilo pa strašno, ko je prišel mrak. Moral si iti 100 metrov stran od meje. Zvečer že nisem mogla iti po zelenjavo na vrt.«

»Spomnim se dveh stvari, dveh carinikov konkretno. Eden je bil zelo strog, in kot otrok sem bil vpisan v prepustnico od mame. Ko sva se odpravljala v Italijo, sem to prepustnico doma počečkal, in ko je to carinik pregledal, je znorel. To je bilo 'zijanje', danes pač nihče ne ravna več tako s tabo, tudi na meji ne, karkoli narediš. Drugi carinik ni maral moje skupine prijateljev. Vedno nas je zavrnil, karkoli smo nosili čez mejo. Vedno je bila borba z njim.«