Ključna beseda: spomini

»Umrl je narodni heroj angažiranega kulturnega ustvarjanja in velikan slovenskega kantavtorstva Marko Brecelj. Slava mu!«

»Velik užitek, čast in privilegij biti na odru z Markom Brecljem.«

»Naj mu bo vse dobro in naj naredi malo reda tam, kamor gre.«

»Šel je daleč od tod, daleč od mafije. Srečno pot, Marko Brecelj.«

»Marko Brecelj je odšel v večna lovišča. Zadnjič sva se videla pred letom in pol, ko smo pri njem doma pekli ribe. Zdaj sta spet skupaj s Feom.«

»Ne!«

»Ko spomini izidejo, vidiš, da si marsikaj spregledal.«

»Kot je dejal Gantar, o tem ne more soditi, lahko pa oceni, da so na začetku iskali neko zasilno rešitev.«

»Takratna zakonodaja, s katero se je seznanil kot uslužbenec v administraciji, je sicer po njegovih besedah dopuščala možnost, da bi univerza kljub neizpolnjevanju formalnih pogojev lahko povabila kakšnega učenjaka.«

»Hvala Bogu! … Le zakaj ni punčka, to mi je pa kar žal.«

»iz političnih ozirov študirat v inozemstvo in s tem ni hotel priznati nove države«

»utekel čez mejo in se naselil v Kanadi«

»Piši, ti samo piši, kaj vse si pokradel na begu, kje vse si vlamljal, vse napiši!«

»… pisatelj sedi v svojem jebivetrskem stolpu in znova našteva vse svoje travme, blodnje in privide. Kako nizko je padla naša največja založba, da v elitni zbirki Kondor objavi nove in nove ponovitve o avtorjevi težki mladosti, kar je njegova tržna niša. Povedati pač moramo, da smo naveličani te ene in iste zgodbe.«

»… so se izgubili v vetru pozabe nič, nič, nič, manj kot nič …«

»A je pomembno biti le sLOVEnski pisatelj?«

»V tuji sobi sedim na robu postelje ugaslega ognjišča, ob tuji ženski, ki govori in govori o ognju, strmim v leno zeleno reko, ne vem, kdaj smo ubili otroka v sebi, potohodcev ni več, za vse plačaš, te mrtve ptice, hijene in kače, to trganje, ta kepa pepela, žalost v njenem pogledu, nemoč in golo telo, ki leži v hladu pozabljenih ljubljenj, samo koraki po stopnišču pozabe in odmev zvona.«

»Maki moja, iščem besede. V življenju, polnem bolečine, trpljenja in žalosti, si pustila najlepšo sled in za to je bilo vredno živeti. Hvala za vse.«

»Počivajte v miru, draga Marina, in hvala za pesmi našega življenja.«

»Hvaležnost, ker je zanj napisala skladbo Stranac u noći.«

»Odšla ženska - pesnik vseh nas, prijateljica in kolegica, ki je kot čitalec naše duše vedela, kaj mislimo in čutimo.«

»Zdaj, po sedmih letih, menim, da je Slovenija ena najlepših držav na svetu. Povsod na Balkanu je nedvomno čudovito, toda tak odnos do otrok in take možnosti za šolanje je težko najti drugje po svetu.«

»Poglej, nekaj se dogaja.«

»Vi niste Slovenec.«

»Herzogov 'ganljivi portret Onodovega na videz nesmiselnega boja ponuja poglobljeno razmišljanje o človeškem stanju.«

»Gradnja operne hiše sredi džungle, hoja od Münchna do Pariza sredi zime, spust v aktivni ognjenik, življenje v puščavi med grizliji – Wernerja Herzoga so zmeraj zanimale skrajnosti človeških izkušenj.«

»Veter raje preiskuje noč kot dan.«

»Imel sem občutek, kakor da izjava sploh ni prišla do ušes sodelujočih.«

»Poslala je po enega tistih jajčastih in lepo rejenih kolačkov, ki jim pravijo 'magdalenice'...«

»Zgodovina je pripoved, v večini napačna, / o dogodkih, večinoma nepomembnih, / ki jih ustvarjajo vladarji, / večinoma faloti, / in vojaki, večinoma bedaki!«