Ključna beseda: pesmi

»Specifika Svetlanine pesniške mačkologije je diskretno sporočilo, ki ob proslavljanju mačjih kraljevskih veličanstev nevsiljivo upesnjuje tudi senčne strani življenja, med drugim boj za preživetje.«

»Ker ve, kaj je zlo, ker ga je boleče izkusila in se zoper njega tolikokrat borila, nam ta velikodušna avtorica podarja poezijo igrivosti, smeha, topline in bližine, podarja nam dobroto v obliki dobrih, odličnih, smešnih, upravičeno jeznih, globoko ranljivih verzov.«

»Svetlana Makarovič bi morala biti članica SAZU-ja, morala bi biti osrednja osebnost predstavitve Slovenije na bolonjskem in frankfurtskem knjižnem sejmu in nominirati bi jo morali za Nobelovo nagrado.«

»Mladinske pesmi Svetlane Makarovič lahko beremo skozi prizmo t. i. teorije karnevala filozofa Mihaila Bahtina ali pa nanje apliciramo misel Sandre Beckett, ki govori o dvojnem naslovniku, torej o t. i. crossover književnosti.«

»Bil sem razočaran, ker ni nič posebnega.«

»Tudi v romanih ni izjemen.«

»Tam je mojster oblike, vsebine, izvedbe.«

»In Marianne je izžarevala lepoto in nežnost, bila je izjemna.«

»Pesniki ne morejo biti dobri možje.«

»Če je on ogenj, mora biti ona dim.«

»Marianne & Leonard je toliko poezija kot dokumentarec.«

»Sem, smo, v vsakem od teh likov.«

»ko zaslišim v slušalki tvoj glas / ubranost v modrikastem presihanju dneva / davna ljubezenska izjava / ki nikoli ne zastara«

»Poročila se bom v kletki iz pepela / tebe ne bo zraven / signalov že dolgo ne loviš / lovke so samo v moji glavi / ki hodi za norostjo / moji mrliči se me sramujejo.«

»ne morem srca kar naprej nositi na pladnju / ga ponujati na tržnici / računati na kosovni odpad«

»Prekrivam / temne luknje na piščali / naj se svetli toni širijo / med razglašene / naj zvenijo pogumno / a ne napadalno / naj slišijo zven sprave / tisti brez lastnega tona.«

»Avtor v Pesmih iz galerije predstavlja 35 slik iz stalne zbirke Narodne galerije 'na razigran in radoživ način, ob čemer v verze mojstrsko vpleta različne vsebine'«

»Poudarki v pesmih se zgoščajo okrog različnih vsebin: govorijo o slikarkah in slikarjih, o času nastanka, o likovnih problemih, o lastništvu slik ... Vselej pa so sporočila povezana z današnjim časom in prostorom ter z besediščem mladih«

»dolgo časa si skozi okno sobe gledal tisti hrib iz deževnih ploskev z modrikastimi potezami vetra.«

»Gledam ga (otroka), kako gleda iz središča polja proti hribom; obrne se naokoli, kot bi hotel s pogledom zaobjeti ves prostor okoli sebe in njegove oči se zasvetijo, ko mu ves širni prostor, vsa ravnina za hip vrne pogled.«

»Gledamo v odprta usta, a tam je le temen, zaustavljen dih, izraz na razmaknjenem, režečem volčjem obrazu, je kot izraz človeške jeze ali besa, kot da bi se kdaj pogledali v ogledalo, in oči, oči so tuje in kristalno čiste, lepe kot golo drevo v zimi, kot otroški jok …«

»Naša telesa se že rahljajo, izginjajo v druge točke žarenja, ko se kot odvezana vrv, kot listi, ki se vrtinčijo v zraku, razvezujemo dreves.«

»Rada je imela prozo in še bolj poezijo, saj so v zadnji stvari 'povedane na tako lep način, pa kratko in jedrnato'.«

»Vsi ti otroci so po malem Jelka.«

»Če ne vidim, se ne morem siliti.«

»Kdo bi se vendar ne navduševal nad vizionarskim pesnikom, ki je že sredi sedemdesetih let vedel, česar številni nočejo vedeti še danes, in ki je s svojimi besedili in s svojim življenjskim zgledom napovedoval, in to avant la lettre, globoko ponotranjena etos in prakso, ki ju od nas terja naša lastna prihodnost?!«

»A ekologija ne ceni / teh brezpogojnih vrednot: / skrbi jo korist od zelenja, / ne bitja iz tujih svetov.«