Ključna beseda: nagrada

»Preučuje razstavne, ateljejske in obprodukcijske spontanosti v umetniškem procesu. V tej praksi, in tudi pri umetniškem delu Delo je treba poiskati, se ozadje, okvir, podstavek umetniškega dela z minimalno gesto preobrne v delo samo. To se zgodi natanko tako, da izpostavi njegovo odsotnost, njegovo očitno neidentičnost (z idejo, predstavo, konvencijo o tem, kaj in kje je umetniško delo v galerijskem prostoru). S to gesto se umetniško delo ne ukinja, temveč se vzpostavi na nov način – z dvoumnim, kontradiktornim umikom umetniškega dela iz horizonta pričakovanja gledalca.«

»Na ta način je proces "povišan v umetniško delo".«

»Mila (Kačič), moja najljubša prijateljica, mi je dala izjemno veliko. Z mano je šla tudi takrat, ko sem šla rodit prvega otroka, peljala me je v porodnišnico. Mož je bil takrat ravno v tujini.«

»Igralski razpon Branka Šturbeja je širok, zajema vloge tako v klasičnem kot sodobnem repertoarju, enako suveren je v drami in komediji, v vsako vlogo, se zdi, vstopa z enako 'naivnostjo' in neposrednostjo, z domala otroškim čudenjem, počasi, a zanesljivo pa skozi njen razvoj – ob nesporni 'tehnični' virtuoznosti – pridobiva presunljivo miselno in emotivno globino. Njegova igra vselej prihaja, kot je bilo nekoč zapisano, 'iz resničnega epicentra gledališča'.«

»Zanima me ne toliko konkretna vloga kot delo z ljudmi, ki nosijo v sebi strast do teatra, strast do ustvarjanja.«

»Je nekaj posebnega, gre za krono, največje priznanje za igralske in gledališke dosežke.«

»Nenehno ustvarjanje, ki te povleče, je kot neke vrste droga. Potem so tu ljudje v teatru, ves čas si v stiku z literaturo, z zanimivimi ljudmi. Mislim, da je to glavni razlog. In ta neposreden stik z gledalci.«

»v hipu preplavijo močna čustva, kot bi padli v samo srce kriminalnega zapleta«

»žarke svetlobe vrže tudi na bolj osojne predele zgodbe, ki ji rečemo zgodovina«

»Ubesedovanje je točka, na kateri Pasolini pogleda na sedanjost, sedanjost konca 60. let, torej začetkov tega, kar danes poznamo pod imenom kapitalizem. Pogleda na sedanjost kot na nekaj, kar je na neki način že preteklo, in ustvarja mitologijo, neko popolnoma mitološko strukturo iz takratnega trenutka. Ob tem naslavlja fenomene izvora nasilja in to, kako se to nasilje prenaša v vse odnose.«

»Vsako jutro si vstajal ob petih zjutraj in se verjetno spraševal, kaj hudiča sploh delaš. No, to, kar si počel, je bilo klinčevo briljantno.«

»Ni treba, da ste kvir, da se borite za enakopravnost, ni treba, da ste bili žrtev kolonizacije, da veste, kako pomilovanja vredna je bila – biti morate samo zelo, zelo dostojno bitje.«

»Arhitektura ima zmožnost, da odkriva preteklost, interpretira tradicijo, gradi prostore za družbo, kjer se človek lahko počuti svobodnega. /…/ Naši projekti govorijo o trgu in drevesu, o steni in praznini, o vhodu in poti. Pot nas vodi po prostoru, svetloba ustvari sence in s tem atmosfero, ki nam pomaga začutiti čas, gibanje sonca ter videti vse plasti preteklosti. Prostori se razlikujejo v merilu, velikosti in materialu, ponujajo nam klopi za počitek, poglede in kraje za ponovni razmislek. Verjamemo, da je odprti prostor povezan s svobodo duha.«

»Priznanje je bilo popolnoma nepričakovano, saj ta nagrada ni zelo znana, so jo pa pred menoj prejeli res izvrstni arhitekti. Sem počaščena, da sem med njimi, in presenečena, da je moje delo opaženo in cenjeno v tujini.«

»Eco pravi, da je naše spominjanje podobno akciji reakcionarjev oziroma revolucionarnih skupin: ekstremistične skupine si prisvajajo tisti spomin, ki jim ustreza. Tudi mi tako ravnamo z našim spominom: selekcioniramo, obdržimo (včasih tudi na drastičen način) samo tisto, kar nam ustreza. Če si prisvojimo Ecove teze, lahko trdimo, da arhitektura ni nič drugega kot akumulacija in manifestacija spomina, osebnega ali kolektivnega.«

»Zgodba romana je psihološka in geopolitična, v njej se prepletata resničnost in njena distopična projekcija. Glavni lik romana je dekle, ki išče svojo identiteto v disfunkcionalni družini ter identiteto svojega očeta – begunca, ki je bil zaradi turškega vdora na Ciper prisiljen zapustiti svoj dom, obenem pa ga je zaznamoval družinski spor, o katerem vztrajno molči in ki vse člane družine pogreza v odtujenost.«

»Vesel sem, da se je ta nagrada končno pojavila in da zdaj tudi to področje dobiva prepoznavnost v družbi. Ker mladinska in otroška literatura je formativna literatura, ob kateri mladi rastejo, usvajajo jezik, si bogatijo besedni zaklad, se navajajo na jezikovne vzorce, ki jih bodo potem uporabljali. Zato je velika odgovornost vseh, ki se ukvarjamo s knjigami, da mladim damo kakovostno literaturo, tako vsebinsko kot jezikovno.«

»Končno tudi strip prepoznan kot literarna oblika, ki čisto nič ne zaostaja za drugimi.«

»Z vključevanjem mladih v čebelarske dejavnosti, izobraževalne pobude in prizadevanja za zagovorništvo lahko navdihnemo novo generacijo okoljskih voditeljev in jih opolnomočimo, da pozitivno vplivajo na svet.«

»Čebele potrebujejo čist zrak in vodo ter čisto okolje na splošno. Če bomo ohranili okolje in čebelam omogočili lažje preživetje, bomo tudi ljudje živeli v lepšem in bolj zdravem okolju. Toda najpomembneje je, da se vsi skupaj ponovno zavemo bistvene vloge, ki jo ima vsak posameznik pri ohranitvi čebel in drugih opraševalcev.«

»Mislim, da se nahajamo v trenutku, ko ne vemo, ali bo zmagala iracionalnost ali zdrava pamet. To je zgodba o izginotju demokracije. O poskusu nekega vladarja, da bi uredil državo, da bi poiskal razloge razpadanja in gnilobe. Ki slavno propade. Za dolgo dolgo časa. Bitka med racionalnim in iracionalnim principom.«

»Morda je največji uspeh uprizoritve prav to delikatno ravnotežje med osebno tragedijo nekega vladarja in natančnim prikazom družbenega in političnega mehanizma, ki se kljub vsem dobrim namenom neizogibno vsiljuje.«

»Zelo prepričljivo nakazati vzdušje kataklizmičnega časa, v katerega je postavljena zgodba.«

»Scenografija Branka Hojnika zelo dobro pričara vzdušje obupanih ljudi v brezizhodnosti sveta, ki se je še včeraj zdel popoln.«

»Njihov pogovor se kmalu spreobrne v še kako pomenljivo spraševanje o prihodnosti.«

»Vedeli boste, kdo naj zmaga, ker vas je uspel spraviti v smeh, jok in nato v navdušenje. Letos je Ana poskrbela, da so se vsi sodniki in verjetno tudi vsi gledalci v dvorani počutili prav tako.«

»Knjiga Nejca Gazvode (Fant iz papirja) z ilustracijami Hane Jesih elegantno, poetično in nadvse prepričljivo govori o tem, da so čudežni trenutki zmeraj za vogalom, zmeraj so tik pred tem, da se zgodijo, pa čeprav se zdijo nemogoči ali pa so celo prepovedani, kot je prepovedana ljubezen med fantom iz papirja in deklico iz črnila.«

»Švrk: res huda pasja biografija Vinka Möderndorferja, ki jo je ilustrirala Eliza A. Dob, je delo, ki med drugim 'brez nadležnega moraliziranja opozori še na pomen solidarnosti, družbenega angažmaja in delovanja v skupno dobro'. Knjigo odlikuje tudi izredno dinamično dogajanje, ki se uravnoteženo spaja s prikazom toplih medosebnih odnosov.«

»V primerjavi s psihiatrično bolnišnico se bitke v klavnici hitro končajo«

»izjemno prijazni in gostoljubni ljudje, ki očitno v sebi nosijo demone, morda nezavedne, morda pa so ravno zaradi njih preživeli vse te morije«