»Ko se na zgolj eni lokaciji zberejo trije nedvomno raznoliki, naravno in konsistentno odigrani karakterji, umeščeni v izčiščeno narativo v popolnem ravnotežju drame in komedije, vizualno predstavljenega jasnega režijskega koncepta in dovršene fotke ter atmosfersko izjemno podprto z zvokom, dobimo soglasni zmagovalni muvit. Film na višji ravni. Profi ravni – in povrh vsega z družbenoaktualno piko na i.«
»Anonimni bližnjiki, ki iz teh izbrušeno ogoljenih mikrookolij vznikajo, so liki, odprti v obče oziroma skupno, zato jih lahko bralec kreativno naseljuje z lastnimi izkušnjami, pretanjene moduse upora namreč nakazujejo brez neposredne političnosti.«
»Prav s tem Franci Novak prepričljivo zaokroža zbirko kratkih zgodb Obvoz, ki se umešča v linijo poetične proze, a jo avtorjev prepoznavni glas – brez špekulacij ali kakršnih koli obvozov – vztrajno približuje tudi širšemu bralstvu.«
»Izpolnjuje vse pogoje za vrhunski žanrski film. Je neizprosen. Je domiseln. Nudi močne like in odlično igro. Ima imenitne posebne učinke. Je relevanten za svet, v katerem živimo. Je dobro režiran in lepo posnet.«
»Predstavi svojo tematiko na najboljši možen način, z doživetimi pričevanji protagonistov – mnogih najbolj znanih imen ameriške punkovske in postpunkovske alternative, ki brez dlake na jeziku kritično in samokritično secirajo sebe in sceno, njene vzpone in padce pod pritiskom monetarnih siren profitarske glasbene industrije po eksploziji Nirvane, s končnim sporočilom: glasbo je treba ustvarjati zaradi nje same in v zvestobi samim sebi.«
»Morda se zdi, da smo priča protagonistkinemu žalovanju ob smrti bližnje sorodnice, a ton filma se kaj kmalu spremeni. Priča smo bliskoviti preobrazbi iz obupa v ljubosumje in sovraštvo, ki se bo stopnjevalo do silovitega izbruha maščevalne jeze.«
»Če živiš v odročnem kotičku španskega podeželja, moraš za razvedrilo poskrbeti sam. To je srž kratkega filma, ki napetost stopnjuje s poigravanjem z gledalčevimi pričakovanji, ob čemer se močno naslanja na španske žanrske trope.«
»Z izrednim občutkom za jezik, s prevajalsko natančnostjo in z naklonjenostjo primorskemu dialektu mu je uspelo besedilo suvereno prestaviti v Vipavsko dolino ter uprizoritvi dodati mediteranskega duha, sočnosti in neposrednosti.«
»Ta film je izpoved, pesem, trenutek, žalostinka, hvalnica, blagohotnost, naklonjenost in tudi najbolj stvarna okrutnost. Vse z namenom, da nas nagovori in se zareže v najgloblji kotiček človeške duše. V sami srčiki iste točke, kjer nas najbolj boli, očitno lahko tudi najbolj ljubimo.«
»Poleg zanimive metaforike in izčiščenega sloga roman ponudi poglobljeni uvid v izjemno travmatično izkušnjo – pogosto je v mladinski književnosti tabu že smrt, za samomor pa velja to še bolj.«
»Če rečemo konkretno, govorimo o današnji vojni v Ukrajini ter nešteto vojn in vojaških spopadov, ki trenutno potekajo v svetu. Destrukcija človeškega dela in življenja je vedno bila, je in bo naša skupna zgodovina.«
»Podobe dela so brutalne, težke in boleče, a obenem pripovedujejo intimno in čustveno pretresljivo zgodbo posameznika, ki ga je vojna potisnila v nečloveške razmere življenja. Posebna kakovost dela je, da strahotam ni podlegel, temveč se je z njimi pokončno spopadel in našel izhode iz nikoli prej domišljenih in predstavljajočih stanj. Kaže na vero v upanje človeka, da premaga in preživi še tako brutalne razmere.«
»Grand prix podeljujemo zgodbi z močno simbolno predstavnostjo, ki ponuja vidnost neizpovedani brutalni resnici o nasilju nad ženskami za domačim pragom. Film daje glas tistim, ki redko delijo svojo bolečino – pripadnicam starejše generacije, ki so pogumno spregovorile o svojih osebnih izkušnjah.«
»Ustanova je unikatna tudi s stališča njene fizične umeščenosti v nekdanji srednjeveški samostan, kjer se moderna in sodobna umetniška dela soočajo s preteklostjo, kjer se kultura, umetnost in narava srečujejo na navdihujoč način.«
»Vizija Galerije Božidar Jakac – Muzeja moderne in sodobne umetnosti je usmerjena v sodobno, inovativno predstavljanje in promocijo lastnih zbirk, ki jih oživlja in aktualizira na način povezovanja tradicionalnega z modernim skozi umetnost.«
»V vlogi farovške gospodinje je dar za naravno in detajlirano podajanje – tako tipičen za Marjutino igro pred kamero – nadgradila s smislom za komično, čutnostjo in primorskim temperamentom. Pri tem je izkoristila vse prednosti izražanja v domačem, ajdovskem narečju.«