»Poleg zanimive metaforike in izčiščenega sloga roman ponudi poglobljeni uvid v izjemno travmatično izkušnjo – pogosto je v mladinski književnosti tabu že smrt, za samomor pa velja to še bolj.«
Sorodne izjave
»To in da so nas imeli za osovražene Nemce, ter kmečko okolje, polje in živina, ki sem jih prvič spoznal od blizu, so tisti travmatični vozel, ki ga še do danes nisem razvozlal.«
»Njen ljubljeni Majk odide, ona pa ostane sama z množico vprašanj, občutkom krivde in silovitimi čustvi, ki nihajo od žalosti do jeze.«
»Toda kaj bi on brez vsega tega, brez vseprežemajoče bolečine? V njej so skriti spomini na očeta, mamo, Elijo. Ta bolečina je on sam, brez te bolečine on, Albert Weiss, ne obstaja. Niti vsi njegovi najdražji.«
»Vse to in še več je bil Camino. Od jutra do večera hoja, med katero je na voljo ves čas tega sveta za samomrcvarjenje. Noge meljejo pot, glava življenjski cikel.«
»A če se svoboda osvobodi / sleherne teže, / se v njeni breztežnosti utopi / vse, kar doseže.«
»Vsakič ko sem skušal govoriti v jeziku Kiowa, so mi usta sprali z lugom.«
»Bilo je strašno, ja, lahko bi bruhal od ogabnosti ... v glavi sem cutil skeleco luknjo...«
»Vsakič, ko so jo posilili, se je to dekle vrnilo prekrito s krvjo. Še vedno je samo majhen otrok. Ta dekleta izpustijo šele ob zori, vrnejo pa se skoraj nezavestna. Vsaka od njih joka in govori nepovezano. V 19 dneh, ki sem jih preživela tam, sem prišla do točke, ko sem želela končati svoje življenje.«
»Po nekaj časa se tvoje telo upre. Sporoča ti: 'Nehaj mi to delati. Nočem jokati vsak dan.' In včasih me je že samo ta misel lahko spravila jok. Da se zbudiš v ponedeljek zjutraj in ugotoviš, da boš cel dan jokala, ker je to pač na urniku - ob tem sem kar bruhnila v solze. 'Ne, ne morem, ne morem,' sem si govorila. Pa sem vseeno zmogla. Ne vem, kako. Tudi Jack mi je to rekel. Komentiral je: 'Ne vem, kako zmoreš.'«
Zgodovina izjav po mesecih in vlogah
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju
