»Sally Rooney je predvsem začela pisati v jeziku, ki je tudi naš, v jeziku, ki ni cringe, v jeziku, ki lahko meša telefone, računalnike, vsakdanji jezik, in zna to mešati na način, da se zdi pristno – da se res zdi, kot da se pogovarjamo s prijatelji.«
»Ljubezen, kakršno nam je prodajala popularna kultura, je bila od nekdaj ena od oblik kiča in ni zares obstajala. Mogoče je ljubezen, o kateri govori Sally Rooney, bolj resnična. Ona ne govori o ljubezni, ki bo za vedno, forever after, ampak o ljubezni, ki se zelo močno kaže v mimobežnih trenutkih.«
»Tako knjiga kot serija sta naredili izjemno veliko delo na področju tega, kako resnično deluje odnos med tema dvema človekoma. Če je vse, kar od ljubezni dobimo, samo tista telesnost, ki jo občasno vidimo na ekranu ali v opisih v knjigi, je dovolj.«
»Preračunavali so, kot da so čustva matematika. Želeli bi čutiti samo prijetna čustva, vse drugo pa pokopali. Kdaj bodo ugotovili, da ne moreš, če si ne dovoliš čutiti neprijetnih čustev, v polnosti čutiti niti prijetnih? Gre za ravnotežje. Gre za rast. Pa tako lepo bi lahko rasli drug ob drugem, se učili drug od drugega, si pomagali.«
»In ljudje. Dajemo si srca v upanju, da bodo ostala cela. Že predmeti se sčasoma obrabijo. Vsaka knjiga, ki jo prelistaš in držiš v rokah, je manj nova, ko jo vrneš na polico. Ko si izmenjaš srce, sprejmeš s tem tveganje. Nekateri si jih izmenjajo za vselej. Nekatera moraš dati nazaj. Veš, da bodo zrasla v drugih rokah, če so bile tvoje preveč nerodne in grobe.«
»Imaš samo neskončno časa, golo življenje. Ni to največ, kar lahko sploh kdaj imaš? Takrat nisem vedela, takrat sem se mučila z groznimi vprašanji kot: Kdo sem brez ljudi, ki me obdajajo? Kdo sem brez obveznosti, ki si jih nalagam ali mi jih nalagajo? Kaj imam v resnici rada, kaj rada počnem? V kaj oblikovati čas, ki mi je dan?«
»V resnici gre za notranje strukturiran roman, ki pa je zelo čustven; gre za glas neke ženske, ki je jezikovno zelo bogat, saj je moja junakinja pesnica...«
»Nikola Tesla je bil zelo priden fant. Vse življenje se je rad učil. V nekem trenutku se je nekaj zgodilo. To je bilo verjetno v Gradcu, v Mariboru se je nadaljevalo. Ker je bil izjemno dober matematik in je imel tudi intuicijo, si je najbrž predstavljal, da lahko matematično predvidevanje uporabi v igrah s kartami.«