»rabil sem oseminšestdeset let, / no, to bo 14. oktobra letos, / da si upam izreči vse, / kar mislim. // problem so misli, / ne vem, / če sploh imam misli. // nekaj že obračam / sem ter tja, / nekaj si tudi mislim o tem, / a resnica je, / da sem brez pravih misli. / besede padajo same na svet, / misli pa se vozijo po nebesih / z zlatimi kolesi. // misli so eno, / besede pa tudi.«

»Nekaj sem še mislil narediti, Kaj že?«

»Mislim, da nimamo dovolj izvirnih muzikalov. Vem, da sem staromodna, ampak gledališče je prostor, kjer se srečajo glasba, besedila, besede, scenografije in zgodbe. Imela sem srečo, da sem bila v nekaj predstavah, za katere je to držalo.«

»Že nekaj časa mislim, da sem to jaz ... Skoraj popolnoma prepričana sem, da sem to posnela.«

»Mislil sem, da je nekaj res čudovitega na tem, da lahko mati in hčerka delata skupaj.«

»Mislila sem, da ju bo moj pogled za vedno obdržal na svetlem, pri življenju. Vedno sem si domišljala, da v sebi nosim nadčloveško moč, ne vem, od kod ta misel.«

»Zmanjkuje mi besed, pa sem redko brez besed.«

»Mislila sem, da je sneg, ker ga nekaj napovedujejo.«

»Hotela sem, da vsak govori tako, kot je zanj najbolj naravno, poleg tega pa smo vključili nekaj starinskih besed, kakršne bi danes uporabljali samo še zelo stari ljudje.«