Zdaj govori civilistka

»Mislila sem, da je sneg, ker ga nekaj napovedujejo.«

»Česa takšnega v 30 letih še ni videla.«

»Kot smo napovedale, je zmagala. Verjele smo vanjo.«

»Pridite me iskat. Tako zelo prestrašena sem, prosim, pridite.«

»Prišla sem domov, da bi vzela nekaj stvari, a ničesar nisem našla. Izraelska vojska je uničila kraj na način, ki ga nismo pričakovali.«

»Uničenje je zelo veliko.«

»Čakamo na veliki spopad. Prestrašeni smo zaradi tega, kar prihaja.«

»Najhuje je bilo marca, takrat je prišlo največ beguncev. Ubogi ljudje! Vojna, kakšna grozota! In vse to zaradi enega človeka!«

»Tri dni se je o tem veliko govorilo, potem pa je vse kar nekako potihnilo.«

»Mesto ne obstaja več. Dejansko je izbrisano z obličja. Ni nobenega humanitarnega centra, saj je bil porušen. Stavb, ki so nekoč tvorile središče mesta, ni več. Tako kot naših hiš ne.«

»Rusi so streljali, pri nas so požgali štiri hiše, obstreljevali so nas s topništvom. Tanki so podrli veliko ograj.«

»V naši vaški šoli je bilo rusko poveljstvo. Vedeli so, kje živi moj brat, in so ga šli iskat.«

»Prišli so k nam, k mojim staršem. Moj brat se zdaj bojuje za Ukrajino. Gledali so njegove fotografije. Že leta 2014 se je bojeval v Donecku, v Lugansku. Zdaj je že drugič v vojski.«

»Kar 15 jih je prišlo, z avtomatskim orožjem. Bali smo se, da bodo vso družino postrelili, ker je njen član vojak.«

»Pomagajte mi, prosim, pomagajte. Talibani me bodo vzeli!«