Zdaj govori režiserka

»Izziv mi je bilo narediti film, ki ga z lahkoto gledamo, čeprav je večplasten. Želela sem, da se občinstvo lahko tudi nasmeji.«

»Morda lahko dosežemo vsaj to, da se bodo ljudje za hip ustavili in rekli: 'V redu, ne nadiraš me in mi ne pridigaš, temveč te stvari pokažeš drugače.'«

»Zdel se mi je privlačen, ker je šlo za film o ženskah, ki delujejo kot skupnost, in sicer na način, ko jim ni bilo treba prevpraševati tega, kar so počele.«

»Zelo sem vesela posebne omembe z največjega svetovnega festivala kratkega filma.«

»Ukvarjali se bomo s tem, da imamo pol človeštva žensk. Še zmeraj se borimo za to, ali smo ali nismo enake.«

»Projekt se bo ukvarjal s specifično skupino žensk in s specifičnimi občutki, kako ženske občutijo to, da niso več zanimive in opažene.«

»Pred letom dni je film Sestre prav v Franciji začel svojo veliko in pomembno pot in v čast mi je, da leto pozneje še vedno živi in najde pot do src ljudi v Franciji, pa tudi drugod.«

»Sestre utirajo pot Fantasy, celovečernem filmu, ki se nadaljuje tam, kjer se Sestre končajo.«

»Bilo mi je v veliko veselje videti te ženske spet skupaj, kako raziskujejo spolnost v srednjih letih.«

»Imam ogromno empatije do ljudi, ki delajo napake.«

»Hotela sem, da vsak govori tako, kot je zanj najbolj naravno, poleg tega pa smo vključili nekaj starinskih besed, kakršne bi danes uporabljali samo še zelo stari ljudje.«

»Izbira jezika je zame politična odločitev.«

»Tisti dan sem videla sto deklet, ampak ko je stopila v sobo, sem si mislila: 'Kdo je ta vesoljka?'«

»Bila je tiha in obenem intenzivna. Več tednov mi ni šla iz glave.«

»No, ampak sva se obe odločili pozitivno (smeh.)«

»Zelo sem vesela, da je bil naš film izbran za Berlinale!«

»To ni naš namen, ampak tega tudi nočem preprečiti.«

»Ko sem živela in delala v Sloveniji, me Cankar kot režiserke ni privlačil.«

»Mislim, da sem bila preveč zasičena z njegovim delom. Ko pa sem se preselila v Kanado, sem začela svojo domovino gledati v čisto novi luči.«

»Iskala sem slovensko dramo, ki bi jo lahko v uprizoritev predlagala kanadskim gledališčem. Prepričana sem bila, da je Cankar preveden v angleščino, ampak ko sem prevode začela iskati, nisem našla nobenega.«

»No, pa jih niso imele. Cankar je preveden v več kot 15 jezikov, a angleščine ni med njimi. To je posledica napačnega sklepanja in napake.«

»Ivan Kramberger je eden, edini in edinstven in si zato zasluži film. Pobudo zanj sem dala jaz«

»Današnji otroci zlasti zaradi finančnih stisk ostajajo doma bistveno dlje, kot so nekoč, obenem so tudi precej nežni in občutljivi ter se z življenjem spoprijemajo precej pozno.«

»Priložnost, da se potopim v ta svet, v vse te fascinantne like, in še posebej možnost, da dam glas Marii Schneider, je res vznemirljiva.«

»Nikoli ni napisal note in nikoli ni napisal besede, ki v psihološkem smislu ne bi nekaj pomenili. Ves njegov pomen je v melodiji pesmi in tudi v besedilu, ki ga pojejo. Zato je kot Shakespeare, ker lahko slediš ritmu tega, kar slišiš, in instinktivno čutiš, da ti nekaj pripoveduje o liku.«

»Moški niso navajeni na to, da jim spodleti. Nočejo tvegati neuspeha z delom v slabih okoliščinah. Ženske pa se tega lotimo.«

»Moramo preživeti, ampak ne samo to – biti moramo umetniki.«

»No, objavil je razpis za sodelovanje z mladimi avtorji, ki jih je potem sam izbral.«

»Verjetno vas novinarji pogosto sprašujemo, ali je na Kosovu (in v filmu) težko delati in uspeti 'kot ženska', ter vas katalogiziramo med avtorice.«

»Starejše generacije še vedno živijo v 'povojnem času', trudijo se nadoknaditi vse, kar so zamudile in izgubile.«