»Namizni tenis sem začel igrati v otroštvu, ob sledenju družinske tradicije več generacij. Pripovedovali so mi o ekscentričnih, legendarnih judovskih priseljencih iz soseske Lower East Side, ki so po šabatni večerji igrali na kuhinjski mizi mojih starih staršev. To mi je odprlo oči za navdušujočo subkulturo neprilagojencev, ki so se zbirali v New Yorku in ves čas igrali za denar. Obstajajo stvari, ki so zate neprecenljive, drugim pa povsem nepomembne.«
»Vedno se ukvarjam z liki, ki poskušajo najti svoj lastni prostor. Izhajal sem iz nasprotij, ki so v Severni Makedoniji ob sobivanju dveh generaciji zelo pogoste: stara generacija, ki je odraščala nadvse tradicionalno, in nova, ki ima internet, TikTok in Instagram. Etnična manjšina Jurukov je, nemara, skrajna različica tega nasprotja. O njih so bili posneti številni dokumentarni filmi in zamisel, da bi lahko z njimi posneli igrani film, se mi je zdela izvrstna.«
»Kot mladeniča me je globoko ganil Dekalog Kieślowskega. Mojstrovina, povsem osredotočena na moralne dileme; zgodba vseh zgodb, edina zares prevzemajoča pripoved. Bolj kot katera koli srhljivka. Ne verjamem, da sem se vsaj malo približal genialnosti Kieślowskega ali globini, s katero je obravnaval moralne teme, vendar sem se vseeno čutil dolžnega poskusiti, v zgodovinskem trenutku, ko se etika včasih zdi neobvezna, neulovljiva, nejasna ali prepogosto uporabljena zgolj kot sredstvo. Etika je resna zadeva. Podpira svet. In Mariano de Santis je resen človek.«
»Leta 2014 sem zasledil agencije za 'najem prijateljev', ki na Japonskem obstajajo že dve desetletji. Najameš lahko prijatelja, družinske člane – vse, česar v življenju nimaš. Odletel sem na Japonsko in se srečal z osebjem. Izvedel sem veliko o ozadju teh agencij in o pripravah zaposlenih na vlogo, spoznal pa tudi osebo, ki mi je razkrila, da je zaradi tega nenavadnega poklica izgubila stik z lastno identiteto. Ta notranji konflikt sem uporabil za svojega glavnega junaka in okoli njega zgradil zgodbo.«
»Sem zgolj filmski ustvarjalec. Zame bi bilo dovolj, če bi moji sorojaki, mehiški priseljenci in vsi drugi migranti prejeli priznanje za dobro delo, ki ga opravljajo. Kako rešiti vprašanje meje? Sem le filmski ustvarjalec, vem, da moj film odpira veliko vprašanj, vendar ne morem dati nobenih odgovorov. Posnel sem zgodbo, ki je predvsem intimna pripoved o tem paru. Včasih se stvari lotim drugače, vendar se tu osredinjam na intimno razmerje dveh.«
»Ne morem sprejeti sveta, v katerem otrok prosi za pomoč, a nihče ne pride. Ta bolečina, ta neuspeh pripada vsem nam. Ta zgodba ne govori samo o Gazi, govori o univerzalni žalosti.«
