Zdaj govori fotograf

»Maček Muri in muca Maca veljata za enega najuspešnejših slovenskih glasbenih projektov.«

»Vem, kako je, če te ožigosajo za neciviliziranega in umazanega. S to razliko, da je mene šikaniralo lastno, in ne kakšno tuje 'pleme'.«

»Hoteli so retuširano sliko vojne, hollywoodsko različico, v kateri ljudje ne bi zares krvaveli in kjer ne bi bilo bolečine.«

»Ko sem fotografiral bedo in trpljenje, sem manipuliral z ljudmi in oni so manipulirali z mano.«

»Obsodil sem se na mir.«

»Kdaj gremo v zapor?«

»Motivi na fotografijah niso neposredno prepoznavni, ampak v sebi nosijo neko dvojnost, dvoumnost, da se gledalec sprašuje, kaj pravzaprav gleda, kako si lahko to razlaga.«

»Tako v seriji Mnemosis kot Nokturno svoje akterje povabim k igri pred fotoaparatom in potem kadriram nekaj povsem drugega, da se s tem zamotijo.«

»Analogna fotografija mi omogoča, da sem v stiku s samim umetniškim delom, s samim materialom.«

»Fotografije so narejene s postopkom infekcijskega razvijanja v temnici, kar pomeni, da sama podoba nastaja eno uro, razvijalec pa mora pri tem ves čas agitirati banjico.«

»Marsikdo v mojih Haložanih danes vidi revščino, vendar pri tem ciklusu sploh ne gre za revščino. Gre za način življenja.«

»Kerbler je nepretenciozno, s svojo skromnostjo, ljubeznijo in odgovornostjo do sočloveka postavil visoka merila čiste črno-bele analogne fotografije in vzpostavil referenčni okvir humanistične fotografske senzibilnosti in estetike tudi za prihodnje rodove.«

»Ko sem leta 1979 v Manchestru prvič srečal Joy Division, me je tamkajšnja revščina osupnila. Ljudje so bili zelo slabo oblečeni, nosili so tanke plašče, drgetali so v mrazu in kadili.«

»Rad imam vulgarnost. Slab okus me zelo privlači – precej bolj vznemirljiv je kot domnevno 'dober' okus, ki ni drugega kot standardiziran pogled na svet.«

»V prtljažniku vedno prevažam verige in ključavnice – ne zase, ampak za fotografije. In mimogrede, vozlov nikoli ne zategnem do konca.«

»Ta trenutek je bil edini mirni skupinski protest, s katerim sem se srečal med svojim bivanjem tam.«

»Občutil sem njihovo neporaženo solidarnost kot tlenje žerjavice, ki se znova razplamteva.«

»Pri tem ne gre za klasični duel med erosom in tanatosom, tukaj ni veliko prostora za eros, pač pa dominira tanatos, zato lahko kvečjemu govorimo o 'ljubezni do smrti' kot končni esenci vsega materialnega.«

»Za svoje fotografije pravi, da so nekakšni 'vizualni haikuji', v katerih gledalcu nikoli ne želi neposredno ponazoriti jasnega, prepoznavnega in izdelanega pogleda na prizor, ampak se mu zdi bolj silovit bežen namig na obstoj nečesa nejasnega ali nedoumljivega.«

»Fotografije ne uporablja zato, da bi prikazal podobo, ki jo vidi, ampak kot meditacijo o podobi in vlogi prikazanega, obenem pa za vzpostavitev dialoga s predstavljenim.«

»Razumem, da morda večina fotografov rada hodi po svetu in od tam prinaša posnetke. Zame pravijo, da sem fotograf na domačem dvorišču, kar tudi drži, saj najraje fotografiram Ptujsko Goro, Haloze, Ptuj in njegovo okolico.«

»Seveda so ljudje še danes tam, vendar na drugačen način, kot so bili nekoč.«

»Črni rob je postal zelo popularen z razstavo Mariborski krog, na kateri je sodelovalo okoli 13 fotografov Fotokluba Maribor in je bila na ogled leta 1971 v nekdanjem Razstavnem salonu Rotovž v Mariboru.«

»Svoje fotografije sem zmeraj dojemal kot celote in jih nisem razčlenjeval po kakšnih detajlih, analize drugih so seveda lahko drugačne.«

»Sam to pač dojemam kot prenos tridimenzionalnega prostora na papir, ki je dvodimenzionalen.«

»Nekateri avtorji, ki so pisali o mojem delu, so mi kdaj dali besedilo na vpogled pred objavo.«

»Kot primer lahko navedem, da je Marjeta Ciglenečki zapisala, da me odlikuje občutek za prostor.«

»Vendar sem se besedilom posvetil zgolj toliko, da so bili navedeni pravi podatki in da je bilo pravilno z vidika tehnike.«

»To pa je možno udejanjiti le tedaj, ko si eden od njih, enak, občutljiv človek med ljudmi, s spoštljivo kamero ob sebi.«

»Simbolični znaki so odgovor na simbolična dejanja.«