Zdaj govori fotograf

»O tem priča orjaški opus gledaliških fotografij Toneta Stojka.«

»Zanima naju podrobnejši pregled takšnih situacij – kako ekstremni podnebni pojavi vplivajo na posameznike? Kako strah, ki izhaja iz takšnih razmer, prispeva k razvoju sovražnih ideologij?«

»Hotel imeti zgolj in samo pozitiven učinek na vse in vsakogar, s komer je prišel v stik. Njegova dediščina in vodstvo bosta večno živa.«

»Hodim in samo s fotografijo se ukvarjam, sem prisoten. /.../ Bolj, ko hodim, bolj sem ukoreninjen, in bolj, ko sem prisoten, bolj stvari pridejo k meni.«

»Dolga potovanja z vlaki, z ladjami so čas, ko se poglobim vase. Budna meditacija prek fotoaparata.«

»Na Rabu je umrla ena tretjina interniranih. Na italijanski strani namenoma brišejo ta del njihove preteklosti. To zanikovanje veliko pove o tem, kako se en cel narod še danes noče soočiti s svojimi dejanji.«

»Nagovoril sem svet čudežnega sožitja, povezanosti, soodvisnosti, in dobil odtis, odtise nepojmljivih razsežnosti. Ne da se jih spraviti v pojme. So izven časovnih razsežnosti, ker so prekrivajoče se fotografije posnete v različnih trenutkih. Običajno fotografija razkriva sinhronost istega trenutnega, I am je pa brezčasen.«

»Najina glavna motivacija je ustvariti družbeno usmerjeno vizualno upodobitev podnebne krize. Slike okoljskega razdejanja so pogosto zajete z razdalje – bodisi z letalniki ali pa se osredotočajo na celotno sliko naravnih in infrastrukturnih posledic. Naju zanima podrobnejši pregled takšnih situacij – kako ekstremni podnebni pojavi vplivajo na posameznike? Kako strah, ki izhaja iz takšnih razmer, prispeva k razvoju sovražnih ideologij?«

»Datirati mladoletnim zapornikom legitimnost v njihovi situaciji.«

»Samo o sebi govorim, a na način, da ne gre za avtoportrete.«

»Jaz je nekdo drug. Če je 'Jaz' nekdo drug, potem je vedno lahko nekje drugje.«

»Sina dal v sirotišnico.«

»Cilj razstave je mlajšemu občinstvu s pomočjo fotografij približati občutke in čustva, starejšega pa spomniti na ta neki lepši in srečnejši čas. No, zdaj ... Kateri čas je to?! Vse je v očeh opazovalca. Za nekoga so to osemdeseta, za nekoga je to čas do pojava mobilnih telefonov, družbenih omrežij, epidemij, velikih grdih vojn ... Zame, kot avtorja te razstave, je to čas od polovice osemdesetih do konca teh.«

»Zjutraj in tudi zvečer je narava zelo poetična.«

»Včasih bi bilo mogoče dobro, da takšnih trenutkov ne bi ujel in objavil, ker takšne instagramske podobe privabijo trume ljudi, kar pa za naravo ni vedno dobro.«

»Neponovljiva fotografija pridobi vrednost.«

»Sam si moraš včasih postaviti mejo; zaradi svoje varnosti in zaradi narave. Mislim, da sam nisem nikoli pretiraval.«

»Narava te navda z občutkom miru. Tu so barve, zelenje, hribi, sneg, megla … in v naravi uživaš.«

»Ko pozneje fotografijo pogledaš doma na zaslonu računalnika, si moraš priznati, da ni tako lepo, kot je bilo ob fotografiranju.«

»To je simbol srečnega trenutka.«

»Nikoli jih nisem videl, da bi bili bolj umirjeni ali zadovoljni kot prav v tistem trenutku.«

»Pse pogosto fotografiram, ker jih imam rad, ker nimajo nič proti temu, da se jih fotografira, in ker nikoli ne prosijo za lastne izvode fotografij.«

»Najboljše stvari se zgodijo, ko si čisto naključno nekje s fotoaparatom.«

»Fotografija je precej preprosta reč. Samo odzoveš se na to, kar vidiš, in narediš veliko, veliko posnetkov.«

»Če si amater, še ne pomeni, da si slab in če si profesionalec, še ne pomeni, da si dober.«

»Zame je to velik uspeh, ki me zelo motivira za delo naprej.«

»Vedno me je privlačilo narediti tehnično zahtevno fotografijo, da je videti drugače, saj se mi zdi, da se človeka bolj dotakne, ko neko že tisočkrat vidno stvar vidiš z drugačne perspektive.«

»Zmage, kot je ta od National Geographica, ti dajo motivacijo, da bi to naredil, sploh zdaj, ko me k temu nagovarja veliko ljudi in prijateljev.«

»Takrat sem imel 17 let. Takoj sem prepričal očeta, da greva v Ljubljano po zrcalno refleksni fotoaparat Canon 400D.«

»Ne fotografiram, ustvarjam fotografije«