»Prerisujem obrise / tvoje spolzke sence / v spranih spodnjicah / se giblješ mehko / v ritmu nežne bolečine Nine Simone (...) ko za hip pomislim / da ne bi bil enak / brez tebe / da ne bi mogel opazovati / drugega / ki me hrani s toplino / me ljubi kot me lahko ljubi / samo nekdo / z enako bolečino.«
»Repetitivna glasba Steva Reicha, Philipa Glassa, Johna Adamsa in drugih skladateljev imenitno povzema številne silnice, kulturne vzorce in družbena protislovja Združenih držav.«
»Ponavljajoče se glasbene strukture so enake preračunljivim repetitivnim strukturam oglaševalskih shem, njihov estetski učinek pa prav lahko meji na hipnotičnost dolgih, z enakimi izdelki napolnjenih polic velikih nakupovalnih središč.«
»zveze in vezi med ljudmi, stvarmi, logično in standardno povezanimi členi razvezujejo, razpuščajo, rahljajo, razkrajajo, razpadajo in tudi vsaj začasno razpadejo«
»Ker ljubezen ne pozna meja, v pesmih prav vsak bralec lahko odkrije odtenke lastnega čustvovanja in čutenja, toliko bolj, ker avtor uporablja izredno bogat emocionalni register in se ne sramuje razkrivanja svoje zasebnosti.«
»V svetu, ko se morajo osebe LGBTQ+ vsak dan boriti proti ponotranjeni homofobiji, se izpostavljati in vsak dan znova stopati iz 'klozeta', se mi kakršne koli publikacije s predznakom LGBTQ+ zdijo nadvse dobra ideja in način za preseganje družbenih norm, obravnavanje tem LGBTQ+, izstopanje iz zacementiranih okvirjev, v katere nas tlači heteronormativna družba.«
»Umetnost je s tem najprej potrdila, kako velik vpliv na naše vsakdanje življenje in družbene vloge imajo znanstveni izsledki in njihova industrijska realizacija, na drugi strani pa razkrila, da so kognitivni postopki, ki jih uporablja znanost, seveda precej podobni tistim, ki zaznamujejo umetnost, a jih zaradi prevlade čutnega pogosto spregledamo ali celo odmislimo.«
»V takšnem okvirju je treba misliti Opus I. skladatelja, glasbenika in raziskovalca Dreja A. Hočevarja. Gre za nekakšno platformo, znotraj katere se razvija kompozicija, a hkrati v povratni zanki tudi način našega mišljenja glasbe ‒ njenega ustvarjanja, poustvarjanja in poslušanja. Model, ki ga razvija Hočevar, je tako na eni strani kompleksen in preskriptiven, po drugi strani pa odprt, saj ponuja izvajalcu predvsem serijo napotkov, omejitev in odprtih 'poti', po katerih se giblje.«