Tema: Poezija

»In zdaj se je v tem njenem / negibju / zganilo nekaj, ker me hoče izstisnit iz / sebe, skotít / na novo v neko drugo naročje in me / lizat / lizat / do lužice, do suhega zlatá sončnega / smétja / sproti / žvrkljánega v toplo skodelico jutra.«

»Vse, kar smo skrili, lahko najdemo v pisanju. Jaz niti ne skrivam prav dosti, nenehno govorim tudi to, česar drugi morda ne bi. Tisto, o čemer se molči.«

»Vse se dogaja v pisanju. Vse, kar smo skrili, lahko najdemo v pisanju. Jaz niti ne skrivam prav veliko, nenehno govorim tudi to, česar drugi morda ne bi. Tisto, o čemer se molči.«

»Vi ste velik pesnik.«

»Klečim.«

»Kdo naju je zvezal, mene in moje telo? / Zakaj moram umreti / skupaj z njim? / Pravico imam izvedeti, kje teče meja / med nama. / Kje sem jaz, jaz sama, sama. // Trebuh, sem v trebuhu? V črevesju? / V vdolbini spola? V prstu na nogi? / Baje v možganih. Ne vidim jih.«

»O, veliko bogastev, / veliko dragocenih resnic, / ki se večajo v metafizičnem odmevu, / veliko razodetij, / nežnih in pretresljivih / moje stegno, dolgujem tebi. // Najodličnejša lepota moje duše, / mi ne bi dala nobenega od teh zakladov, / če ne bi bilo svetle, gladke dražesti / amoralne živalce.«

»Po vseh sobanah / je mir; / po vseh dvoranah / skoraj nikjer / več velikih besed – / samo prostor / (in neskončnost navedb).«

»V nebu / nad vrhovi / je mir / in med lesovi / že nikjer / diha več ni; / žgolenje ptic je zaspalo. / Čakaj le, kmalo / spal boš še ti.«

»Velik poudarek dajemo mednarodnemu povezovanju, s ciljem vzpostaviti osnovo gostovanja predvsem mlajših pesnic in pesnikov.«

»Samota je v tem, da se med ljudmi prepoznam / kot senca. // Samota je v tem, / da se med ljudmi sploh prepoznam.«

»Poljub roke, ki greje, kar / je ponoči izostalo v ljubkovanju. / Kar se je izmuznilo toku, / snopom las, šumu sline.«

»Kakšna / je najina naloga, / če sva odsotna od vseh vezi?«

»Ko to pišem / se zavedam, / da poezija / lahko pride globlje / od vsake etike / od vsakega spominjanja. / Kajti v pisavi / orisana usta / govorijo / v svet tako / da strah / ne živi več / od tuje smrti, / ampak od svoje lastne.«

»Sem, smo, v vsakem od teh likov.«

»ko zaslišim v slušalki tvoj glas / ubranost v modrikastem presihanju dneva / davna ljubezenska izjava / ki nikoli ne zastara«

»Poročila se bom v kletki iz pepela / tebe ne bo zraven / signalov že dolgo ne loviš / lovke so samo v moji glavi / ki hodi za norostjo / moji mrliči se me sramujejo.«

»ne morem srca kar naprej nositi na pladnju / ga ponujati na tržnici / računati na kosovni odpad«

»Sem ime in priimek in datum rojstva. Sem poklic. Sem ena izmed milijardnih pikic na zemlji …«

»a za ta svet sem premalo preveč premalo«

»Veliko belih bogov se je sklanjalo nadme«

»Tako globoko sem kopala, / da sem te skoraj razorala… / A našla ga nisem / …srca«

»mimoidočim pljuvava v obraz / in se poščijeva na pravila, / na pokopališčih brcava sveče / in se poserjeva na smrt (…)«

»Poezije ne ljubim zato, ker jo sam pišem, ampak najbrž zato, ker ljubim poezijo, tudi sam pišem.«

»To je poezija življenja, nabita z vsem, od nepopisnega vitalizma do intimne stiske minevanja. Toda njegov pesniški svet je življenje, radost v življenju, z razkošno občutljivostjo za vse, kar se dotika človeka in njegove eksistence v družbi. V njegovi poeziji z vsemi registri zveni realno življenje.«

»Nagajivo, zbadljivo in puščičasto zna razgrajati po umetniški sceni, sproščeno in drzno verzificira radožive izzive v življenju, a nikoli ne popusti v svoji pokončni drži, ko razkriva sebe in družbo.«

»Poezija na svoj način pomaga živeti.«

»Fritz je tisti slovenski pesnik, ki je vrednote socialnega realizma (in socialne doktrine, ki stoji za njim) ne le najbolj ponotranjil, ampak jih je tudi najbolj kompleksno prenesel v tranzicijski čas. Med vsemi starejšimi slovenskimi pesniki je edini ohranil pristno socialno revoltiranost, na kakršni je temeljila prvotna socialnokritična imaginacija, od lirske pesmi do satire. Fritz je pesnik upora, jeze in juriša na konkretnega naslovnika (kapitalizem) ...«

»Če bom še kdaj sanjal, bom v drugem jeziku … To / je zadnje, kar še razumem, čeprav še kar naprej / govori, hitreje, vedno hitreje …«

»Dobil sem čisto majhnega psička. Čisto kuštravega, da se je glavica komaj videla. Le modri očesi sta bleščali. Bil je tako lep, da gaje hodilo gledat vse mesto. A kar naprej se je nekam izgubljal. Iskali smo ga in iskali, klicali tersklepali roke. Potem ga nismo več našli. Šele čezčas je nekdo povedal, da ga je nek Italijan skrilv svoji hotelski sobi v omaro. Verjetno ga je vzels sabo. Doma ga je spremenil v človeško bitje.Ampak temu nismo verjeli.«