Omemba: Maja

»Ne bi rekla, da sem začela bolj zdravo živeti (v nekaterih pogledih zagotovo), verjetno pa sem začela živeti bolj polno.«

»Kdaj lasten dom postane ujetništvo? Ko odpreš vhodna vrata in ničesar, kar vidiš na drugi strani, ne prepoznaš, čeprav greš vsak dan na sprehod po ulicah in ti nekdo pove, kje je najboljša pekarna, kje park in kje si nekoč delal. /…/ Peljem jo do centra mesta, kjer sva se po navadi dobili na kavi. Na maminem obrazu vlada začudenje. Začetna jeza, ker se ni mogla spomniti, jo je minila – zdaj spominja na otroka, ki ga prvič peljejo v luna park.«

»Človek se mora znat prilagodit in si sam pomagat, ne pa čakat, da mu stvari padejo z neba. Ko je šla jezikovna šola po gobe, nisem stisnila repa med noge in tekla nazaj k mami, čeprav bi lahko šla. Hotela sem ostat tukaj, ampak morala sem se potrudit, bit inovativna, se znajt. Noben me ni prijel za rokico in rekel, glej, Maja, zdaj bi pa ti lahko to in to, ne, sama sem se spomnila, da bi lahko poučevala po netu, sama sem zalaufala biznis … akcija – reakcija, pravim jaz, nič ne pomaga, če samo sediš na riti. Vesela sem, da sem prišla sem. Če bi ostala v Sloveniji, bi mogoče odprla espe in bi zdaj dihala na škrge, tako kot par mojih dobrih frendov, ali pa bi bila prisiljena naredit strokovnega in it delat v šolstvo, si predstavljaš?«

»Kdaj lasten dom postane ujetništvo? Ko odpreš vhodna vrata in ničesar, kar vidiš na drugi strani, ne prepoznaš, čeprav greš vsak dan na sprehod po ulicah in ti nekdo pove, kje je najboljša pekarna, kje park in kje si nekoč delal.«

»Človek se mora znat prilagodit in si sam pomagat, ne pa čakat, da mu stvari padejo z neba. Ko je šla jezikovna šola po gobe, nisem stisnila repa med noge in tekla nazaj k mami, čeprav bi lahko šla.«

»V povezavi z omenjeno lokacijo so pripravljene ustrezne rešitve oziroma predlogi, ki pa bodo morali biti sprejeti na vladi. Takrat bomo o tem lahko povedali več.«

»SDH pričakuje, da bo ustrezna rešitev oblikovana v kratkem.«

»Nekdo vstopa v zelo intimen prostor osebe, ki je eksistencialno nemočna. Pomembno je izpostaviti, kakšni kriteriji so za to delo – vsak lahko pride delat oziroma, manj kot imaš izobrazbe, bolje je, ker se ne boš toliko pritoževal nad nizko plačo.«

»Skoraj celo leto sem bila brez asistenta. Potem sem sama iskala ljudi in jih plačevala. To je bilo ogromno denarja.«

»Ni neke osebne note, kakršne koli, v teh izobraževanjih. Vse je tako mehansko.«

»A nisi bil že pri osmih letih dovolj zrel, da je s tem nekaj narobe?«

»Mi ne rešujemo teh nosorogov, ampak čistimo lastno vest, kupujemo si karmične odpustke.«

»To je ultimativen privilegij, ki je pri meni ves čas prevladoval nad občutkom krivde, sam neke blazne krivde pred obličjem Najin in Fatu nisem čutil.«

»Žalostna sem nad dejstvom, da čeprav je trgovanje z rogovi mednarodno prepovedano že desetletja, trgovanje vseeno poteka.«

»Že več let sem si želela napisati knjigo o teh temah, predvsem o ogroženih živalskih vrstah, sploh tistih, ki se jih skuša rešiti.«

»Znal se je opravičiti za napako.«

»Dober večer, domovina! Dober večer, Ljubljana! Napočil je trenutek resnice. Prišel sem pogledat, ali me res nikoli niste marali ali ste se samo pretvarjali.«

»Balašević je zmagal …«

»Znal se je tudi opravičiti, reči, da je naredil napako, v nasprotju s številnimi drugimi.«

»Tragedija Jugoslavije je, da mi te ideologije, ki prihajajo z zahoda, zmeraj prevzamemo z nekim destruktivnim zamikom.«

»Ne, da smo krivi za vojno, ampak krivi smo, da smo izvolili Miloševića.«

»Ne predstavljam si, kako bi bilo danes, da tega nismo doživeli skupaj, da jim nisem pokazal, kaj so prave vrednote – kaj je etika, morala, kultura tega prostora.«

»Zdaj smo čuvaji vseh plemenitih vrednot, zaradi katerih smo nekoč hodili na koncerte, kjer ni bilo čutiti pohlepa, zavisti in sovraštva.«

»Đole, s tabo je bilo odraščanje lepše in lažje.«

»Đole, odraščanje s tabo je bilo lepše in lažje.«

»Mesec in pol smo imeli zaprto, študenti so čakali na delo.«

»V primerjavi s prejšnjimi leti je res žalostno.«

»Da se spravimo malo iz kleti, na zrak, da nismo ves čas noter, ker je rahlo depresivno vse skupaj.«

»Ni tistega prazničnega vzdušja, kot je bilo prej, ko je bilo vse polno in smo se vsi družili.«

»Vsaj 80 odstotkov manj gostov je kot decembra lani, danes je prvi dan, ko se malo bolj pozna.«