Omemba: Boris

»Vsak dober mornar mora preživeti eno nevihto.«

»Mi smo šli vsi skupaj v hrib, ker družina obožuje Winnetouja, ki so ga tu snemali. Natasha se je dobro počutila, potem pa je šla na stranišče, ker jo je obšla slabost. Na koncu so ji pri porodu pomagali moja soproga in njena mama.«

»Mi nismo vedeli ničesar. Za nas je to čustveni pretres. Zadevo smo morali pojasnjevati tudi uradnikom, ki so pristojni za papirologijo, praktično so nas zasliševali. Lahko samo rečem, da je deklica zdrava, ima tudi ime, ki ni hrvaško, jaz pa zdaj pomagam družini, da se znajde.«

»Nismo tu, da bi sodili, otrok je dobro, opravili smo vse preiskave, prav tako je v dobrem stanju tudi mama. Je državljanka EU-ja, torej tudi stroški zdravljenja niso vprašljivi. Zakaj je treba v takem stanju laziti po Velebitu, pa mi nimamo pravice spraševati. Otrok bo ostal pri nas še kak dan ali dva, potem pa naj protokol oddela svoje, mi smo po zdravstveni strani opravili vse in tu se zgodba za nas zaključuje.«

»Mi smo bili osupli nad izjavo, da ni vedela za nosečnost. Pozneje nam je vseeno priznala, da je vedela, obstaja pa tudi veliko fotografij na družbenih omrežjih, iz katerih se vidi, da se oblači načrtno tako, da bi skrila znake nosečnosti.«

»Z njenim očetom sva prijatelja. Vedno so dopustovali v Španiji, ker pa sem zdaj v pokoju, sem jih povabil k sebi na Hrvaško. Načrt dopusta je bil sicer drugačen, kot se je izteklo, ampak zdaj se moramo vsi znajti. Dojenček je še v bolnišnici, kmalu ga bodo izpustili, šele potem bomo videli, kaj se je zgodilo. Najpomembneje pa je, da sta oba živa in zdrava.«

»Vse študije namreč poudarjajo, da je zgodnja obravnava ključnega pomena.«

»Izkazalo se je, da sva oba raziskovala na lastno pest in prišla do enakega zaključka – sumiva na avtizem.«

»Avtizem za naju nikoli ni predstavljal nečesa, kar bi nama uničilo življenje, ampak nekaj, kar nama ga bo obogatilo.«

»Ne morem opisati čustev, ki me takrat prevzamejo. Zdaj bi obžalovala, če bi ostala pri odločitvi, da bo Boris edinec.«

»Moj otrok je zame popoln, tak kot je. Avtizem je samo del Borisa, Boris je veliko več kot avtizem.«

»Mesec in pol smo imeli zaprto, študenti so čakali na delo.«

»V primerjavi s prejšnjimi leti je res žalostno.«

»Da se spravimo malo iz kleti, na zrak, da nismo ves čas noter, ker je rahlo depresivno vse skupaj.«

»Ni tistega prazničnega vzdušja, kot je bilo prej, ko je bilo vse polno in smo se vsi družili.«

»Vsaj 80 odstotkov manj gostov je kot decembra lani, danes je prvi dan, ko se malo bolj pozna.«

»Bolje je kot novembra, ko je bilo zaprto, petkrat slabše kot decembra lani.«

»Na zraku smo, kjer se virus ne širi tako kot v notranjih prostorih.«

»V Makedoniji drugi val traja že od junija, številke v obeh državah so podobne, ampak tukaj so ukrepi veliko strožji, tam vse dela.«

»Sem se pozanimala in psičko lahko peljem na sprehod tudi med policijsko uro, vendar tega ne izkoriščamo na način, da bi skupaj z možem šarmirala tukaj po Ljubljani, ampak jo na sprehod odpelje eden ali drugi.«

»Kot vsaka učna skupina je imela tudi moja skupina na Dobu svojo notranjo dinamiko, se pravi tiste, ki so vsevedni in vedno hočejo imeti besedo, tudi če o temi nimajo pojma, sodelujoče, in tudi tiste, ki hodijo v skupino bolj zato, da jim mine čas.«

»Feliksa sem opazil, ker je bil vedno pozoren na tematiko, oglasil pa se je le, če je imel o aktualni zadevi ustvarjeno mnenje. Nikoli ni silil v ospredje ali drugim skakal v besedo.«

»Rekel mu je: Lenart, pojdi nazaj v zapor in povej temu modelu, da bi že včeraj izdal njegovo knjigo, če bi bila napisana.«

»Najprej sem po svojih najboljših močeh napisal pričo v slovenštinici, potem pa je nastopila prva lektorska linija, moj prijatelj Boris, ki mi je popravil slovnične napake in me ves čas kregal in zmerjal, kot da bi bil njegov najhujši sovražnik.«

»Stvar je v tem, da se v zaporih v resnici ne dogaja kaj dosti. Manj, kot bi sklepali po ameriških serijah.«