Omemba: Maja

»Imela sem bolnega starega ata. Pri vsem sem mu pomagala. Kuhala sem mu, ga preoblekla, mu dajala zdravila … Takrat sem dobila neki vtis o sebi, da sem dovolj sposobna za zdravstveno srednjo šolo in da me to veseli. To je bila zares lepa izkušnja, čeprav ata sedaj že dve leti ni.«

»Doma imamo avtoservis, kjer že sedaj veliko pomagam. To je pač iskan poklic in lahko hitro dobiš službo.«

»Od malih nog sem že vedela, da bom delala v zdravstvu. Bolničarsko šolo sem si izbrala, ker sem vedela, da bo tu zelo veliko prakse, kar me veseli, še posebej delo z našimi oskrbovanci. Od prvega letnika sicer že delam prek študentske napotnice v domu za starejše. Veliko sem se naučila, bila sem tudi v prednosti pri praksi. Ko se ti na koncu oskrbovanci zahvalijo, ti dajo roko ali te objamejo, je res najboljši občutek.«

»Za ta program sem se odločil, ker je delo razgibano, vedno si na terenu, delaš lahko vse. Nisem za v pisarno.«

»Vse znaš narediti sam. V hiši, pri hiši … Navdih mi je bil oče, ukvarja se z gradbeništvom. Vse, kar smo delali, je on naredil. Kako vse to zna, sem se spraševala. In potem je rekel, naj grem na gradbeno in bom mogoče lahko nadaljevala delo s podjetjem. Od malega sem bila vedno z njim, tudi betonirali smo, vsega me je naučil.«

»Tu se konkretno nekaj naučiš, greš v neko smer, v gimnaziji pa se učiš vsega po malo, pa nikoli na koncu nič. Splošno vse veš, da bi pa kaj konkretno znal, tega pa ni.«

»V šoli so me precej čudno gledali, so mi svetovali, naj grem raje na tehniško gimnazijo. Tam naj bi bila boljša družba in več deklet, lepe ocene sem imela, tu pa naj bi vse zapravila, ves čas so mi govorili, da se mi bo tu zmanjšala nekakšna kondicija za učenje.«

»Meni je gimnazija pretežka in nimaš teh strokovnih predmetov. Tu imamo prakso, veliko več vidiš. Se mi zdi, da je gimnazija le nadaljevanje osnovne šole. Če greš na poklicno šolo, imaš poklic in ti ni treba na fakulteto, lahko pa imaš vseeno zelo dobro službo. Po gimnaziji pa nimaš poklica, nimaš prakse, si pa res splošno razgledan.«

»Zelo dobro sodelujemo z delodajalci na vseh področjih, zelo dobro smo organizirani. Naši organizatorji praktičnega usposabljanja pri delodajalcih imajo stike, gredo do delodajalcev, obiščejo dijake, dobijo vsa navodila, naredimo tudi srečanje z delodajalci.«

»Kaj pa lahko izgubiš, če greš študirat? Je treba vračati denar, so kakšne posledice? Ne. Pač poskusiš.«

»Matura preverja znanje, sodobna družba pa potrebuje kompetence, veščine in karakterne lastnosti. Na maturi se to ne preverja.«

»Meni je gimnazija pretežka in nimaš teh strokovnih predmetov. Tu imamo prakso, veliko več vidiš. Se mi zdi, da je gimnazija le nadaljevanje osnovne šole.«

»Zelo dobro sodelujemo z delodajalci na vseh področjih, zelo dobro smo organizirani.«

»Imela sem bolnega starega ata. Pri vsem sem mu pomagala. Kuhala sem mu, ga preoblekla, mu dajala zdravila … Takrat sem dobila neki vtis o sebi, da sem dovolj sposobna za zdravstveno srednjo šolo in da me to veseli.«

»Od malih nog sem že vedela, da bom delala v zdravstvu. Bolničarsko šolo sem si izbrala, ker sem vedela, da bo tu zelo veliko prakse, kar me veseli, še posebej delo z našimi oskrbovanci.«

»Tu se konkretno nekaj naučiš, greš v neko smer, v gimnaziji pa se učiš vsega po malo, pa nikoli na koncu nič.«

»Meni je gimnazija pretežka in nimaš teh strokovnih predmetov. Tu imamo prakso, veliko več vidiš.«

»Matura preverja znanje, sodobna družba pa potrebuje kompetence, veščine in karakterne lastnosti.«

»Otrok iz migrantsko-delavske družine, katere življenje se je začelo v kleti hiše na Streliški ulici v Ljubljani, je preselitev v stanovanje z balkonom na Vodmatu doživel kot vzpon na družbeni lestvici.«

»Balkon je postal statusni simbol, korak v svet, točka z razgledom.«

»Vesel odmeva se odzove in med njima steče živahna izmenjava mnenj, navduševanje nad sorodnostjo izkušenj, prepričanj in celo usod.«

»Najprej sem sama zatipala bulico. Po obisku zdravnika, ultrazvočni preiskavi ter punkciji so mi diagnosticirali raka na dojki. Potem je šlo vse zelo hitro - operacija, kemoterapije še ena operacija in nadaljnje zdravljenje, ki traja še danes.«

»Ko sem bila po rentgenskem slikanju pljuč z nujno napotnico poslana v UKC Ljubljana, so mi tam na koncu dneva povedali, da bom ostala v bolnici, ker imajo močan sum na limfom.«

»Predvsem postaneš bolj dovzeten za razumevanje lastne minljivosti. Včasih je to zavedanje težko in odpira mnogo vprašanj: Je moje življenje zdaj krajše? Je moje telo samomorilno? Kaj naj s tem telesom?«

»Ob vsem tem zavedanju postanemo notranje močnejši, ker že pred zdravljenjem nastopi jasna odločitev - ja, hočem živeti - in ta odločitev v tebi prebudi preživetveni nagon.«

»Po diagnozi se mi je za trenutek podrl svet. Najprej sem pomislila na najhujše.«

»Čeprav danes v veliko primerih ni več tako.«

»Zdravljenje je obsegalo 6-dnevno kemo-imunoterapijo na vsakih 14 dni.«

»Mislim, da je diagnoza na nek način spremenila moj pogled na svet, na način kako živeti v sedanjem trenutku.«

»Poznam in razumem bolečino, zato razumem ljudi, ki jo prestajajo - raven empatije se zagotovo poveča.«