Ključna beseda: spomini

»V tuji sobi sedim na robu postelje ugaslega ognjišča, ob tuji ženski, ki govori in govori o ognju, strmim v leno zeleno reko, ne vem, kdaj smo ubili otroka v sebi, potohodcev ni več, za vse plačaš, te mrtve ptice, hijene in kače, to trganje, ta kepa pepela, žalost v njenem pogledu, nemoč in golo telo, ki leži v hladu pozabljenih ljubljenj, samo koraki po stopnišču pozabe in odmev zvona.«

»Maki moja, iščem besede. V življenju, polnem bolečine, trpljenja in žalosti, si pustila najlepšo sled in za to je bilo vredno živeti. Hvala za vse.«

»Počivajte v miru, draga Marina, in hvala za pesmi našega življenja.«

»Hvaležnost, ker je zanj napisala skladbo Stranac u noći.«

»Odšla ženska - pesnik vseh nas, prijateljica in kolegica, ki je kot čitalec naše duše vedela, kaj mislimo in čutimo.«

»Zdaj, po sedmih letih, menim, da je Slovenija ena najlepših držav na svetu. Povsod na Balkanu je nedvomno čudovito, toda tak odnos do otrok in take možnosti za šolanje je težko najti drugje po svetu.«

»Poglej, nekaj se dogaja.«

»Vi niste Slovenec.«

»Herzogov 'ganljivi portret Onodovega na videz nesmiselnega boja ponuja poglobljeno razmišljanje o človeškem stanju.«

»Gradnja operne hiše sredi džungle, hoja od Münchna do Pariza sredi zime, spust v aktivni ognjenik, življenje v puščavi med grizliji – Wernerja Herzoga so zmeraj zanimale skrajnosti človeških izkušenj.«

»Veter raje preiskuje noč kot dan.«

»Imel sem občutek, kakor da izjava sploh ni prišla do ušes sodelujočih.«

»Poslala je po enega tistih jajčastih in lepo rejenih kolačkov, ki jim pravijo 'magdalenice'...«

»Zgodovina je pripoved, v večini napačna, / o dogodkih, večinoma nepomembnih, / ki jih ustvarjajo vladarji, / večinoma faloti, / in vojaki, večinoma bedaki!«

»Starine, ne pa crkovine!«

»Je pa res, da sem že od šestega leta hodil veliko v kino, tudi po dvakrat, trikrat na dan. /…/ Pri filmski režiji me najbolj zanima zgodba, ki jo napišem kot scenarist. /…/ Ko pišeš scenarij, si pol leta sam, tako kot takrat, ko pišeš roman. Potem pa greš na teren s sto ljudmi v ekipi.«

»Rodi me vsak dan drugačna zora, upajoč vdih, hvaležen izdih.«

»Lipa suvereno zamahne z vejo in mimogrede odpihne lestev, motorko in avtorja, ki mu polomi par reber in ga trdo položi sebi k nogam.«

»Smo naredili gospe Sonji špalir, ni se nam mogla umakniti, klanjam se, gospa profesor, klanjam se. Ljudje so stali in gledali, kaj je to za eno čudo. Bila je tako besna, da smo dobili ukor pred izključitvijo.«

»V nemški gimnaziji bi bil izključen, če bi te dobili, da slovensko govoriš. Imel sem sošolca, ki ga danes ni tukaj, s katerim sva si kakšen slovenski stavek ilegalno povedala.«

»Takrat izginejo leta, veste, izginejo leta, kar mimogrede. In še vedno vidim vse te fante, tako kot sem jih imela v očeh, ko smo bili stari 17 ali 18 let.«

»Jaz verjamem, da so gotovo eni izmed najstarejših, ker še nisem slišal, da bi kdo v Sloveniji praznoval kaj več kot 70-letnico.«

»ki se prevajajo na tisoče različnih načinov, nas preganjajo, včasih celo dušijo, predvsem pa nam pomagajo upravljati čas«

»Prav zaradi osebne prepričljivosti in nepretenciozne estetike so ti filmi tankočutne študije, ki pletejo fenomen spominjanja«

»Za režijo tega besedila sem se odločil, ker verjamem, da ponuja svež in zanimiv pogled na način, kako zaznavamo spomine, posebej neprijetne.«

»V Izraelu, kjer je besedilo nastalo, je seveda najbolj neprijeten spomin na holokavst, ki nas ves čas zasleduje kot senca. Neprijetne spomine imajo seveda tudi drugi narodi.«

»'Vse dobro na poti, Dušan, zajahal si čas in tvoja duša leti skozi nekončnost prostora.'«

»Dušanova Duša ostaja, pluje po naši stvarnosti, spominih, preteklosti, pa tudi prihodnosti, ker jo je nemogoče izpustiti, pozabiti v vsem tem, kar je ta prečudoviti človek ustvaril v času svojega časa na Zemlji.«

»Za njim je govoril igralec Bogdan Diklić – Dik. 'Kadar koli sem se udobno namestil v naročje igre, si prišel ti – na srečo. Nevsiljivo, a nepogrešljivo si me obdaroval z razpletanjem klobčiča mojih igralskih zablod.'«

»Ivo Svetina je popeljal v konec 60. let, 'ko smo bili Pupilčki tvoje pleme', in od tam v 80. leta, ko se je pri Jovanoviću učil, kaj je gledališče in kaj je novo gledališče, ki si ga je zamislil v Mladinskem gledališču.«