»Če sem znana kot jezikava igralka oziroma igralka, ki se vtika v skoraj vse segmente nastajanja prestave, mi ta nagrada daje potrditev, da moja vztrajnost, trma, radovednost vseeno puščajo sled.«
»Po branju Arlana pod preprogo se zdi, da preudarna, natančna dikcija zgodbe noče biti izpisana v slogu žanra feel good, ampak vabi na drugo miselno pot, mladega bralca poskuša napotiti k postavljanju vprašanj o svetu, ki se od klasičnega pravljičnega sveta pomembno razlikuje.«
»Tudi soočanje z velikimi, včasih napornimi temami in izzivi, ima lahko srečen konec, zapolnjen z veseljem, sprejemanjem različnosti, prijateljstvom in ljubeznijo.«
»Z Georgijem sva se odločala, kako bova ne samo prevedla besedilo, ampak prevedla vzdušje, kontekst ... Vse tiste vrste socialističnih duhov, ki so preganjali samo besedilo.«
»V najboljših knjigarnah odkrijemo tudi knjige, za katere sploh nismo vedeli, da jih iščemo. Najboljši knjigotržci v državi namreč poznajo svoje bralce in jim dajejo ideje. Noben algoritem, ne glede na to, kako izpopolnjen je, jih ne more posnemati.«
»Glavni kriteriji, ki so me vodili pri izbiri, so inovativnost, avtorska vizija ter nedobesednost, potem me je zanimala tehnična izvedba, nisem ocenjevala poezije same, ampak me je zanimalo, na kak način je besedilo v interakciji z videom in obratno, predvsem sem torej vrednotila filmski, in ne pesniški jezik.«
»V končnem izboru smo ostali s svojimi romani trije finalisti, dva odlična italijanska avtorja, Paolo Malagutti in Matteo Melchiore, vsi trije iz milanskih založb, onadva iz znamenite založbe Einaudi, jaz sem priplul na Tezejevi ladji, tako se imenuje založba, ki je izdala mojo knjigo (La nave di Teseo). In smo sedeli v dvorani in čakali. Osemčlanska žirija kritikov, v večini kritičark, je zasedala, medtem ko je že potekala prireditev. Nimam rad takih stresnih situacij. Pri nogometu veš, zakaj si zastreljal enajstmetrovko, tu pa lahko samo čakaš, kaj bodo odločili.«
»Moj roman je pač žirijo prepričal malenkost bolj (...) Gotovo jim moja, se pravi naša slovenska zgodba pripoveduje nekaj o njih samih, tudi Italija pozna podobne človeške pretrese (...) recimo Elsa Morante v svojem romanu Zgodovina (Storia). Vesel sem, ker je izmišljena in hkrati resnična zgodba iz Maribora postala nekakšen univerzalni spomin na vojno. Ki žal še zmeraj traja (...) ne samo v naši percepciji – če samo pomislimo na vse, kar se ta hip dogaja v Ukrajini.«