Ključna beseda: literatura

»Roman Naj me kdo zbudi se predstavlja kot reinvencija in posodobitev ljudskega motiva mrtveca...«

»To je zbirka o minevanju in poslavljanju. Vsem znana intimna usoda, spisana na pretanjen in življenjski način, kakor da bi nas pesnica povabila v prostor, v katerem se odvija njena zgodba. A iz verza v verz nam postaja bolj in bolj jasno, da je nebo pod vodo še mnogo več kot zgolj to.«

»Njegova poezija je obenem osebna in družbeno kritična, njegov glas je glas mladega posameznika, a tudi katerega koli pripadnika manjšin.«

»Škrjanec v tem delu ostaja zvest samemu sebi in svoji značilni govorici lepega in spretnega pogovornega idioma, ki beleži konkretne reči in zapisuje imena bližnjih, 'brez zadrege se vtika v vse mogoče'; si zastavlja vprašanja in je naravnan na iskanja, ki iščejo z vsemi čutili; a še vedno primarno s pogledom in pa s tipom (dotikom).«

»Posrečena prispodoba sveta, v katerem smo živeli in še vedno prebivamo.«

»Pisanje predstavlja globoko osebni in zelo intimni premislek o temi, ki je med vsemi pogoji človeškega bivanja najbolj univerzalna.«

»To pa je za družbo pogubno.«

»Njegov pogled bo vse redkeje še zmogel s spokojnostjo zreti na kar koli. Njegov um bo kakor kolibri poletaval od dražljaja k dražljaju, vedno iščoč nov nektar.«

»Vse skupaj se začne v otroški sobici. Tako kot si predstavljam jaz osebno, se v idealnem primeru bralno življenje malčka začne v varnem in toplem naročju staršev, kjer mu telesni stik, skupen pogled v knjigo in izkušnja, da mu nekdo iz nje bere, dajejo najboljšo možno vstopnico v čudoviti novi svet branja.«

»Marsikateremu bralcu se zato zgodi, da mora zgodbo prebrati vsaj dvakrat, saj pri prvem branju le s težavo umesti dogajanje v ustrezno hermenevtično ozadje, dialogi pa mu ne nudijo dovolj močnega ogrodja, na katerega bi lahko postavil stabilno miselno strukturo.«

»Pri tem deluje kot nekakšen slikar makro detajlov ali, kot v spremni besedi zapiše dr. David Bandelj, kot pisec mikroskopske tehnike, 'ki je podobna opazovanju pod mikroskopom, kjer so detajli povečani, kjer so skrivnosti razvozlane in kjer je zaradi takega napora vid opazovalca utrujen'.«

»Enega ščavota ti pripeljem, da ga nagega privežemo na kamen ob fojbi.«

»Tako torej, tovariš Lokaves, imena da vam niso važna, pravite, tovariš Emil Čevapčič, kaj!«

»Lepota bežna ti, / ki me je tvoj pogled prerodil prav do dna, / ne bom te videl prej kot šele v večnosti?«

»Je to najboljše, kar zmoremo?«

»Naj svet ve!!«

»Trdina je res hudič! Paziti bo treba nanj ter mu pristriči peruti!«

»Trdina nikdar ni vedel, kaj se spodobi, a kaj ne; njega mora urednik bolj nego vsacega drugega kontrolirati, pa brisati, kar ne gre.«

»In življenje naše, / ki tak hitro teče – / Mar so samo sanje?/ Sanje, jek mi reče.«

»da so moje sive besede nevidne / tistim, ki jih slišijo prvič.«

»Smeh je še mogoč / med mladostnimi prijatelji, / ko je tako malo našega sveta / brez rane.«

»Ko začneš peti, / je petje. / Marsikaj / preneseš vanj, / marsikaj prinese vate …«

»Da je zadrgnjena in zavozlana, da ne ve, kako naj se vrne, ko se noče vrniti.«

»Po vseh višavah je mir.«

»Ko beremo, zrastejo duhu peruti. / Ko pišemo, nam zapojejo prsti.«

»Kadar delimo besede drug z drugim, glasovi/postanejo glasba prihodnosti, mir, prijateljstvo, radost: melodija, ki upa.«

»Vsi, otroci, mladi in odrasli, lahko posežemo po kakovostnih mladinskih knjigah, ki nas lahko povežejo v skupnem branju, nam pomagajo razumeti svet okoli sebe ali pa nam omogočajo potovanja iz domačega naslanjača.«

»Berimo otroške knjige, da se bodo zgladile gube na čelu starega sveta!«

»Od tisočerih zrn soli, tisočerih zrnc cvetnega prahu, iz rojev črk in besed na pisanem papirju. Naj nam bo v veselje: malim in velikim. Dajmo ga z veseljem deliti z drugimi v svoji bližini.«

»Ali ni nebo samo neke vrste senčnik? Zakaj bi mislili, da je narava resničnejša od reči, ki jih naredimo sami?«