Ključna beseda: literatura

»Domnevam, da sta se oče in mati imela za srečna, čeprav se nikoli nista izrazila tako.«

»Mojega starega strica, župnika, pisatelja in akademika Frana Saleškega Finžgarja sem imenoval stric Jur.«

»Senca sem jaz / in senca si ti. / Jaz merim čas, / kaj pa ti?«

»Za to je potrebna tudi določena osebna senzibilnost, ki si jo Sinanović kot kritik tudi dopusti.«

»Njegove kritike zaznamuje prepoznaven slog, ki potrpežljivo artikulira večplastnost tako literarnega dela kot konteksta, v katerem se nahajata literatura in kritik sam.«

»da je treba kljub rahlemu izboljševanju, opozoriti na sistemsko nezadostnost pri podpori kritiškega poklica«

»Ob premišljevanju, zbiranju, iskanju podatkov in pogovorih se ti ustvarjajo slike. Te vtise sem hotel strniti v neko leposlovno delo, ki je izmišljeno, katerega akterji so izmišljeni in prizorišča dogajanja. Hkrati pa sem želel, da bi vse to zelo, zelo spominjalo na Zasavje.«

»Saga o družini Knap, katere član je tudi od rojstva slepi Matija, se začne kakor mrakoben boj na požiralniku. Roman je pronicljiv oris nekega časa, ki ga ni več, in okolja, ki je še vedno tu, z mnogimi reminiscencami, ki se bodo ohranile – tudi zato, ker jih Rozina zna videti.«

»da je marsikaj med vrsticami, to je pa tudi značilno za najboljše pisatelje«

»Tudi za nas je dobro, da se dotaknemo zemlje. Mi in naši otroci potrebujemo priložnost, da stopamo po sveti zemlji, po tem zadnjem neminljivem kraju vsega, kar živi. Ohraniti moramo svoje svete kraje, da bomo poznali svoje mesto v času, svoje doseganje večnosti.«

»Razumeti nazaj, živeti naprej.«

»V megli, ki se zgošča, brli rezilo / kos, odvrženih v temno travo. Pa vendar / hodim s čvrstim korakom med zamolklimi kriki ptiča / in spremljajo me priklenjena drevesa.«

»V romanu Zabubljena bomo težko našli rdečo nit zgodbe, saj gre bolj ali manj za nekakšne dnevniške zapiske ali razmišljanja glavne junakinje, ki se spopada z najrazličnejšimi miselnimi izzivi – od težav na delovnem mestu do osebnih frustracij z anatomijo telesa in lastnim videzom. Tako protagonistka Rita svoj značaj povezuje s penisom oziroma s prepričanjem, da manko lahko šele odpre vrata svobodi.«

»Namen dogodka ni toliko vsebina kot melodija različnih jezikov, kar poimenujem koncert jezikov.«

»Prepričana sem, da je mogoče v branju uživati tudi, če se vsebina ne razume, in poudarila pomen druženja ter izmenjavo izkušenj in besed.«

»Zahvaljujem se ljudem in dogajanjem, ki so ustvarili prostor, v katerem sem pisal, tistim, ki so mi pri tem pomagali, me podpirali, tistim, ki so poskrbeli, da je zgodba izšla v knjigi, in vsem tistim, ki knjige usmerjajo v bralske kroge.«

»Slepi ljudje na drugačen način zbirajo slike, jih presnavljajo.«

»Romaneskno popisati dolgo stoletje v samo eni knjigi zmorejo redki.«

»V romanu Sto let slepote je kresnikova komisija prepoznala izjemno bogat in natančno izpisan jezik.«

»Roman odpira mnoga vprašanja o prevladi, manipulaciji, nagonih in obsedenostih, obenem pa raziskuje 'trenutek prsta na sprožilcu' – in to ob polnem zavedanju, da ko enkrat nanj pritisnemo, ni več poti nazaj.«

»Pri založbi Goga so o Šarotarjevem delu Zvezdna karta med drugim zapisali, da je avtor 'dogajanje svoje nove pripovedi umestil v tisti spominski čas, ko so predmeti še govorili zgodbe ljudi.'«

»O Žibernovem romanu Dedič pa je Majda Travnik Vode v reviji Sodobnost zapisala, da v njem avtor 'mojstrsko odslika mreženje vzrokov in posledic delovanja svojih junakov.'«

»Kajti nič, je Dunja spoznala, ah, kaj, je Dunja takrat začutila, je edini realni, edini mogoči seštevek ljubezni in groze.«

»Nič, je Dunja takrat začutila in se zmrazila, kot najzvestejši opis ... moje, tvoje, njihove, vaše ... ambivalence sveta.«

»Fantastične zgodbe, čudovite zgodbe vseh vrst.«

»Slovenija bo profesorju Gantarju večno hvaležna za njegovo življenjsko delo.«

»Moj oče je bil profesor slovenščine na celjski gimnaziji, eden iz prve generacije, ki je diplomirala in doktorirala iz slavistike na ljubljanski univerzi. Bil je zasvojen s knjigami. Naše edino premoženje so bile knjige. Kupoval je vse, kar je izšlo. Imel je majhno profesorsko plačo, družina pa je bila vsako leto večja. Tako sem bil tudi jaz zasvojen s knjigami.«

»Ko sem šel mimo magistrata, sem videl vrsto ljudi pred Državno založbo in vprašal, kaj počnejo. 'Čakamo Sovretove podpise v Iliado.' In sem si rekel, da bom šel pa vseeno. Ni ravno slavistika, morda bom pa prek Homerja in drugih še malo slovensko književnost študiral. In mislim, da se nisem zmotil.«

»Pa ne kot nezaupnico do prevodne mojstrovine mojega nepozabnega akademskega učitelja in mentorja Sovreta, ampak ker me navdaja občutek, da bi lahko ob prevajanju te pesnitve še enkrat podoživljal vznemirljivo odisejado svoje življenjske poti.«

»Angleži vedo, da kar 60 odstotkov njihovega besednega zaklada korenini v latinščini, le malo Slovencev pa ve, da okoli 20 odstotkov našega jezika temelji na tem klasičnem jeziku.«