»Dojel sem, da moram napisati knjigo, ki jo zdajle berete, preden lahko nadaljujem s čim drugim. S pisanjem bom končno sprejel stvarnost vsega, kar se je zgodilo, jo vključil v celoto svojega življenja. Ne bom se pustil odriniti kot žrtev, na nasilje bom odgovoril z ustvarjalnostjo.«
»Krog se je sklenil in tu sem se želel končno sprijazniti s tem, kar se je zgodilo in si vrniti mir v življenje. Stal sem tam, kjer sem skoraj umrl, na sebi sem imel novo obleko Ralpha Laurena in sem čutil, da sem ... cel.«
»Izjava Gabriele Babnik Ouattara v oddaji Panoptikum RTV Slovenija, da smo na srečanju na sedežu Mladinske knjige Založbe prišli do sklepa, da v knjigi prepisovanja ni bilo, nikakor ne drži.«
»Četudi roman nikjer eksplicitno ne naslavlja družbenega vprašanja splava, temveč je popolnoma potopljen v osebno izkustvo, je družbenokritična ost jasna.«
»Moj hortus conclusus ima steklene stene, saj veliko gledam ven in drugi gledajo noter, jaz sem zaprta, ampak oversharam, lažem in govorim po resnici hkrati, sedim na oltarju, ki sem si ga zgradila, in gledam ven skozi stene, ampak verjetno bi bilo bolje, da bi se samo naučila razbiti steno.«
»Starec vsake toliko zarjove, da ni naključje, da je bil prav on, ne kakšen drug še živeč Islandec, za model velikana v prenovljenem grbu nove republike. Fant mu sledi, da si ne bi kaj naredil. Kot da bi lahko preprečil, da trol razsuje sebe ali kar mu pač pride na pot.«
»Uporaba črnogorščine je še vedno nekakšen tabu. Tako stališče imajo predvsem tisti, ki izhajajo iz razmišljanja, da drugačnega in drugega ni. V 21. stoletju se mi to zdi grozno, saj imamo ogromno različic. To se mi zdi zelo protislovno, razočarana sem nad tem.«
»Prihajam iz majhnega kraja, iz Kolašina v Črni gori. Od nekdaj se mi je zdelo dragoceno samo tisto, kar človek sam ustvari. Če ti drugi pri tem pomagajo ali če ti naredijo medvedjo uslugo, to res ni dobro. Pri pisanju je to še posebej izrazito. Bralci imajo največjo vlogo pri tem, kako je neka zgodba, pesem ali knjiga sprejeta. To mi največ pomeni.«
»Vse, kar mi je življenje prineslo, je bilo dobro zame. In sem se jaz vrgla cela in tako sem učila tudi otroke. Punce moje: ful gas! Tudi če je narobe. Ampak narobe je za nas prav. Ker se bomo nekaj naučili. Če gremo pa tako, kot nam drugi govorijo, pa to ni naše življenje. In bomo zgrešili cesto, ki je bila že davno narisana prav zame.«
»Branje je avantura duha. Najprej, ko bereš, si sam – po možnosti v tišini. In lahko zlezeš noter vase. Potem spoznavaš svet. Toliko sveta in različnih ljudi, kot je v knjigah, mi v realnem življenju ne moremo spoznati. In toliko odmevov, kolikor lahko zaslišimo v svoji duši, ko preberemo nekaj, kar se nas dotakne, je tudi na kakšen drug način težko, če ne celo nemogoče.«
»Mi pridemo na ta svet zato, da bi se naučili lekcij, ki se jih moramo naučiti. Če ne, jih pa nenehno ponavljamo. In jaz sem jih nekatere ponavljala kar naprej. Ta lahkotnost in svoboda je pridobitev zadnjih treh desetletij, ko se zavedam, da lahko obvladujem svoje misli, da je nujno treba poslušati srce, ne samo razuma. Treba je ostati na vertikali glava–srce–nebo, od koder prihaja navdih, božja ljubezen, ti čudeži, presežno in najlepše.«
