Ključna beseda: literatura

»Roman Mateta Dolenca ima posebno mehkobo in taka so bila tudi snemanja s Sebastianom, ki mu v romanu omenjeni kraji in morje še zdaleč niso tuji. Snemanja so zaznamovala še Sebastianova kritičnost in natančnost do lastne interpretacije, zaradi česar utegneš včasih celo podvomiti vase. Njegova vedrina, predanost projektu, njegov notranji svet in občutek, da imamo med snemanjem neskončno časa - kar prinaša s seboj kot človek in kot igralec - je naredilo snemanja zelo izpolnjujoča in obenem mirna.«

»Pri Sunrise on the Reaping me je navdihnila Humova ideja implicitne podrejenosti in – z njegovimi besedami – 'lahkote, s katero množici vlada manjšina'. Zgodba mi je dala tudi iztočnico za poglobitev v temo propagande in moči tistih, ki upravljajo javni diskurz. Vprašanje 'Ali je resnično ali ne?' se mi iz dneva v dan zdi bolj pereče.«

»Suzanne Collins je znova uspelo, vrača nas v svet Panema, da bi nam zastavila ključna vprašanja o našem lastnem svetu. Sunrise on the Reaping je izjemen roman, ki v del zgodbe Iger lakote, ki so ga bralci že dolgo hoteli podrobneje spoznati, vnese novo kompleksnost, perspektivo in razkritja.«

»Vedeli smo, da bodo to ljudje zlahka razumeli kot simbol za koncept svobode, enakopravnosti solidarnosti.«

»Imam udarno novico«

»Oj hudobne duše, polne neumnih predsodkov. Žalostna vam majka.«

»Žal mi je«

»Festival prva leta potekal v Šiški na Vodnikovi domačiji, a so z leti ugotovili, da bi se bilo primerneje seliti na večje prizorišče.«

»Festival vsako leto predstavlja sklep celotnega otroškega programa za otroke na Vodikovi domačiji, imenovanega Nedelce.«

»Ne vem, to je neka nuja. Tega se ne da ne priučiti ne privzgojiti. To je neka notranja nuja, želja nekaj narediti, povedati zgodbo.«

»To je tako, da se čutiš, da si na tem svetu samo zato, da boš povedal zgodbo.«

»Življenje, ki ga samo živiš in na katero se ne odzoveš, iz njega ne narediš nič v družbenem, ustvarjalnem smislu, je življenje, nevredno življenja.«

»Poezija ima strahotno moč. Dobra pesem, ki je iskreno napisana, ki je borbena, je kritična masa z veliko večjo močjo kot neki govor, kot neka politična agitacija.«

»Bi rekel, da, ampak ne odgovornost v tem družbenem smislu. Gre za dvojno odgovornost, najprej za odgovornost do samega sebe. Dobra pesem se rodi, kadar je pesnik iskren, ampak najprej iskren do samega sebe, in to iskren do krvi.«

»treba biti buden, da iz poplave informacij razbereš prave informacije, prave besede in prave knjige, ko si ustvarjaš podobo resničnosti«

»slovenska knjiga na sejmih v tujini od Frankfurta do Bologne pomembna, a je temeljno to, kar se s slovensko knjigo dogaja doma«

»nobenega dotika ne čutim več, / naj se nohti še tako zarinejo / v mojo kožo // gnijem od sterilnosti stikov, / od potlačenih obrazov, / zato vedno znova / poskušam zadnjič / seči do, / čez / zraven enosmernega ogledala / strmim vanj / v upanju, da je nalezljiv ...«

»ob posnetkih dekleta v solzah / pred razstreljenim domom / mi pove, / da nikoli ne bomo / ne jaz / ne moji sosedje / čutili ognja, / tako kot ga on ... // ko se vrne domov, / ga zopet sprejmejo / zvoki eksplozij / preglasijo spore // zvoki strelov / opomnijo na trganje / krvi od telesa«

»v neki svoji temi / nisem razumel, / zakaj tudi drugi / ne želijo umreti // zakaj mi niso pustili umreti // mama je z očetom kot v transu / klicala psihiatre, terapevtke, / šamane, zdravilke, / kuhala kamilice, / pripravljala oblačila, / razvozlavala vozel, / me pokrivala z odejo, / vozila na morje, / vozila v hribe, / vozila, cel dan vozila, / da bi me naučila // … kako se pogoltne smrt.«

»Pisatelj Miljenko Jergović je natančen, empatičen kronist grozljivih preteklih časov, pa tudi lepih trenutkov.«

»Je zelo pomemben dogodek, ki podpira naše bivanje na obrobju.«

»Ko je Kafka sam bral na glas, je njegov humor prišel do izraza. Tako smo se na primer njegovi prijatelji precej nezadržano smejali, ko nam je prvič dovolil prebrati prvo poglavje Procesa, in on sam se je smejal tako močno, da so bili trenutki, ko ni mogel več brati. Osupljivo, če pomislite na strašno resnost tega poglavja.«

»Kafka je avtor paralakse, paralaksa je zamik perspektive. Pogledamo z ene perspektive in vidimo ta turobni, klavstrofobični univerzum, iz katerega ni nobenega izhoda. Če samo malo zamaknemo perspektivo, vidimo komedijo in Kafko kot smejalca, ki ne more nadaljevati z branjem prvega poglavja Procesa zaradi tega, ker ga premaga smeh.«

»Odzivi so pozitivni in upam, da bo vrt zaživel in deloval v čast Josipini.«

»Dobrih knjig ni nikdar veliko, a na seznamu, na katerem je bilo 185 romanov z lansko letnico izida, je bilo precej odličnih naslovov.«

»Vidim, kako je, na izlet ste prišli. Fotografirat mesto, ki ste ga požgali. /…/ Se slikat pred spomeniki, ki smo jih postavili za žrtve vaših zločinov? /…/ Kupovat spominke, da boste lahko doma pokazali, kako pogumno ste se podali med podljudi? /…/ No, Niemiec, vzemi. Vzemi in pokaži vsem ta narod, ki ste ga skoraj iztrebili. /…/ Pojdi že enkrat. Raus!«

»Vse, kar je bilo njenega, mama, brat, jezik, ime, se ji je zdelo tuje. Vse, kar je bila nekoč, hčerka, Nemka, je bilo tuje. Morda je bil njen obstoj, med takrat in zdaj, med Nemčijo in Poljsko, nepremična, boleča točka.«

»Prišel je neki moški in se zaljubil v Dorrie Beck. No, vsaj poročiti se je hotel z njo. Iskreno je bilo.«

»O vsem je treba govoriti na glas, razen o tem, kar se je zgodilo mami. To pa ne bomo. O tem pa ne. Ne pa ne bomo.«

»Zatopljena v misli sem ugasnila luč, ko sem šla iz prostora, čeprav si bil v njem tudi ti. Zjutraj si pustil mojo polovico postelje nepostlano. Nisem ti odgovorila, ko si mi iz sosednje sobe zaklical vprašanje. … Postal si drug moški, tujec. Ta tujec je proizvajal neznanske količine prahu.«