Ključna beseda: knjiga

»Srečevati ljudi – to se mi zdi najlepše pri našem poklicu.«

»Ljudje mislijo, da živim v Newarku v New Jerseyju in da moja mama vozi zeleni karavan, jaz pa imam japonskega Američana, ki pride popravit pipo, ko ga potrebujem.«

»Zdelo se je kot: le zakaj plesati solo brez svojega partnerja? To je kot, saj veste, Abbott brez Costella ... On in jaz sva imela nekaj posebnega od trenutka, ko je začel brati vlogo gospoda Miyagija, jaz pa sem mu odgovarjal kot Daniel. Ta kemija je bila edinstvena in preprosta.«

»Preprosto videli so, kako se lahko odpre ta svet ter se vzame, kar je bilo črno-belo v Karate Kidu, in dodaš še vse te sive odtenke teh likov, kjer niso vsi ves čas dobri ali slabi...«

»Takrat sem snemal film z naslovom Teachers, nato še Crossroads in Karate Kid II ter nisem niti pomislil, kako je bilo to zanjo. Šele leta pozneje se ozrem nazaj in pomislim, da bi takrat najbrž lahko dvignil slušalko.«

»Ko sem pisal, je bilo še globlje in še bolj pretresljivo.«

»Jennette želi pisati leposlovje. Biti romanopiska je njena sanjska služba.«

»Predstavlja srž, hrbtenico te knjige.«

»Dokaže, da je kljub skoraj stoletnemu zamiku aktualna še danes.«

»Hordah iz južne Evrope, ki da so v času depresije jemali službe 'pravim' Američanom.«

»Da ne bi pustili sledi.«

»Vsakršno etnografsko gradivo treba jemati s kritično distanco.«

»Če razumemo staroverstvo, razumemo čas in način življenja, v katerem sta bili religija in znanost še eno in isto.«

»Želela sem pokazati surovo bolečino in je ne zapakirati v nekaj literarnega, želela sem pokazati, kako noro močno boli.«

»Dosti ljudi mi je reklo – in morda je res – da Slovenec ali Slovenka ne bi mogla te knjige pisati tako odkrito.«

»Nekateri ljudje se mi niso upali približati. Imeli smo družinske prijatelje, s katerimi smo skupaj hodili na počitnice, pa se sploh niso odzvali. Nikoli več niso govorili z mano.«

»Kako to lahko narediš? Kakšen vzor si svojim otrokom? Človek umre, ti pa se ne želiš približati in nekaj povedati.«

»Ja, pomembno je, da se tej situaciji ne izogibaš.«

»Na začetku sem o tem pripovedovala, a sem ga želela seveda zaščititi, zato se ni pojavljal prav v vsakem pogovoru.«

»Gluhi prostor kot / kositrni žlebovi zunaj na dvorišču…«

»Prelestno, sklonjeno / dekle, ki stopa v pravljične prostore s sanjami o večni sreči …«

»Na nebu veliko kolo iz jekla srebrnih palic, ki se vrti kot bronaste tipalke / na metulji glavi …«

»Petra Božiča ni mogoče opisati enoznačno. On je bil človek mnogoterih obrazov in dejanj.«

»On je bil neke vrste ikona v mestu in nismo si mogli zamisliti ne hiše ne središča mesta, ne da bi imeli zraven tudi njega.«

»Pošteni, nič bahaški, se mi zdi, da pričarajo duha tistega časa.«

»Čarobni zimzeleni gozd je več kot alegorija; je mitski kraj ... Mitsko-pravljični kronotop čarobnega gozda je zamejen z magičnim risom – reko časa in štirimi živalskimi varuhi, ki so hkrati ugrabitelji, saj so otroke iztrgali iz njihovih dotedanjih življenj. V čarobnem gozdu so otroci zunaj nevarnosti, ki jih je pripeljala tja, a obenem ujetniki, čeprav jim nihče ne prepoveduje, da bi odšli ... Lisičja luna iz skrajno bolečih stvari stke gozd besednih podob, ki je temen, topel, globok in zdravilen.«

»Lisičja luna iz skrajno bolečih stvari stke gozd besednih podob, ki je temen, topel, globok in zdravilen.«

»Med kakovostnimi besedili je žirija poudarila tudi tematiko socialne občutljivosti, ki jo razvijajo avtorice in avtorji v različnih književnih vrstah in je 'v zadnjem času še kako pomembna za človečnost, premagovanje ekonomske neenakosti, demokratičnost in vključujočo družbo'.«

»Označili so me za 'nezaslišano', ker sem se zaljubila v žensko. Nikoli prej nisem bila z žensko, preden sem hodila z Ellen.«

»Osebno se nisem identificirala kot lezbijka. Enostavno sem se zaljubila!«