Ključna beseda: drama

»Figa je zgodba, ki jo nekateri berejo zelo politično, kot zgodbo o razpadu države, o prihodu novih časov ... o tem, kako različni časi vsak na svoj način vplivajo tudi na naše najintimnejše odnose«

»Jadran mi je na neki način pisan na kožo, z lahkoto se poistovetim z njegovimi eksistencialnimi težavami. To so leta, ko je čas, da človek na neki način odraste, da se na neki način vzpostavi. Še prej pa se mora srečati z bistvenimi vprašanji, kdo je, kaj si želi v življenju, kaj bi rad pustil za sabo in kako bi rad v prihodnosti zaživel«

»Namesto množice delavcev, revolucionarjev, aparatčikov, kozakov, izdajalcev, fanatikov sta le mož in žena ter prostor med njunima telesoma in besedami. Ves zunanji družbeni konflikt panoramskih razsežnosti se stisne med Gleba in Dašo.«

»Bolj kot na nekem plakatnem političnem polju deluje na našo čutnost, da se naseli v naša pričakovanja in nas straši kot pošast od znotraj ter da nam povzroča neko nelagodje.«

»Drama je zapis, odtis (notranje) dinamike tistih, ki smo otroci patriarhata.«

»Resnično čutim, da je bil moj proces na neki način senzacionaliziran v nekaj, vendar nerada lažem o svojem delu in procesu. Kar bom rekla, je to: jaz sem romantik, ko gre za umetnost.«

»Imela sem romantičen odnos s svojim likom, Patrizio. Imela sem romantičen odnos s scenarijem in sem se vživela v ta svet, ker mi ni podobna ... Ne vem, od kod je prišlo 18 mesecev. Devet mesecev, ja, ampak dvakrat več, ne vem.«

»Ličenje in pričeska sta trajala približno šest ur.«

»Ko slišite glas, lahko slišite tudi Alessandra tam nekje.«

»Vizualna poustvaritev tedanje dobe gre v resnično osupljive detajle.«

»Ženski pogled je prispevala Nicole Holofcener.«

»V značilno izčiščenem minimalističnem slogu, v katerem ne izvemo, ne kdo so osebe, ki jih spremljamo, ne kje so, ne pred čim bežijo, Arne Lygre v drami Izginem mapira pokrajino sočutja.«

»Lygre ne želi biti patetičen, njegovo besedilo je ostro in hladno, bridko v premišljanju odnosov med posamezniki.«

»Deluje namreč skorajda brezčuten, ko portretira podobe katastrof, ki smo jih danes verjetno še mnogo bolj vajeni, do njih še mnogo bolj indiferentni.«

»Ali pač? Morda pa tudi mi, tako kot Jaz, nevede drsimo v globoko blato, iz katerega se ne bomo več mogli izvleči.«

»Ne vem, če bi te ravno ustrelil . . . pljunil bi ti pa zihr v pijačo.«

»Bil sem nervozen, a sem preživel. V življenju sem se imel tudi že slabše.«

»Ne zdite se mi ravno tip človeka … za ustrelit.«

»Boris zunaj sebe išče odgovore na stvari, ki se dogajajo v njem samem.«

»Ključna je distinkcija med ritualom življenja, med tropom, v katerega se vse pogosteje zatekamo, in samostjo.«

»Humor je zame osmislil ukvarjanje s temi vprašanji.«

»Nacionalni festival in filmi, ki se na njem vrtijo, si zaslužijo ustrezno reprezentacijo.«

»Včasih v filme sploh ne vključim glasbe, ker je preprosto premočna.«

»Češnjev vrt je težko besedilo, ki se pa zlahka bere. In kar se z lahkoto bere, je težko uprizoriti. (...) Drama je napisana kot partitura, polna je glasbenih elementov, pavz, tišin. Gre za neko vrsto orkestracije, ki pa lahko uspe le, če imaš skupino ljudi, ki si želi, da komad zaživi.«

»Igra je postavljena v čas preloma med 19. in 20. stoletjem, ko se je v Rusiji že nekaj časa izvrševal veliki preobrat iz fevdalistično zasnovane družbe v izrazito kapitalistično. Plemkinja Ranevska Ljubov Andrejevna se po petih letih bivanja v Parizu vrne na svoje posestvo, zaradi vse večjih dolgov pa mora sprejeti odločitev, kaj bo z vrtom.«

»Sam vrt 'metafora posekanega vrta zaživi kot opomin družbi, ki se oklepa preteklosti in sanjari o prihodnosti, medtem ko ji sedanjost polzi v prazno. V tem smislu je vedno znova živa in sodobna, saj ponuja razmislek o stanju družbe in našem odnosu do njega.'«

»To besedilo je črna farsa, ki prikazuje labirint čustev med ženo in možem ter materjo in sinom, in ko poskuša odgovoriti na vprašanje, ali lahko ljubimo preveč, odzvanja kakor bolesten odmev. Pripelje nas do samega dna in nas ne izpusti več. Govori o obsesiji dvakratno zapuščene ženske, o bolečini in samoti matere, ki gleda, kako njena otroka odideta, in ki v svoji hiši ostane sama. Tako kot druge ženske je tudi Anne naredila vse za svoja otroka, za svojega moža, za svoj dom; toda minevala so leta in otroka sta odšla, sin, hči – in zdaj še njun oče. Nenadoma se znajde sama v kraljestvu, iz katerega vsi bežijo.«

»Darja je izvrstno ustvarila ta lik, to vlogo in z gotovostjo lahko rečem, da je to ena njenih najzahtevnejših vlog doslej – pa jih ni bilo malo.«

»Občutek tega, da se svet končuje, je vseprisoten. Bodisi, da gre za medijsko reprezentacijo tega, bodisi za občutek, da si težko predstavljamo prihodnost.«

»Spopad z naivnostjo, ki vodi v pogubo.«