»Čeprav je bila prva iztočnica za avtorja besedila terorizem, to danes ni glavna tema. Kriminalka je zgodba o posamezniku, njegovi svobodi in državi ... Oba sta prepričana, da rešujeta domovino. Le eden bo zmagal. Tudi dandanes številni mislijo, da rešujejo domovino ...«
»Je cikel gledaliških dogodkov, pri katerem ne stavimo na velikost dvorane, bogato scenografijo in impresiven tehnični park, temveč na žlahtnost vsebine in neposrednost sporočila. Je golo, morda celo malce surovo, a zato še kako pristno gledališče, ki je svoj kotiček našlo v prostorih, iz katerih smo za vzpostavitev odra pred mnogimi leti morali najprej počistiti kupe premoga.«
»Tedaj ni bilo kaj dosti projekcij, kaj bo Glej pomenil v prihodnosti. Delovalo se je tukaj in zdaj, v okviru nekega internacionalnega umetniškega ustvarjanja ali tipa življenja, in to je hipijevstva.«
»Skratka, socialna drama. Samo da je v resnici smešna kot komedija, mogoče celo farsa, ki je v bistvu žalostna. Realistična v slogu, gibka v jeziku in obenem absurdna v maniri. Drama iz našega okolja in časa, obenem pa distopija, ki nam s krožno dramaturgijo dopušča le malo upanja na spremembo in odrešitev.«
»Na intimnem nivoju je to zgodba o posameznikih, ki živijo realnost, ki jih frustrira, in sta edino, kar jim preostane, edino, s čimer se hranijo, fantazma in hrepenenje po nekem drugem življenju, ki se morda nikoli ne zgodi.«
»So uradniki na pošti, ki je izropana vseh sporočil. Uslužbenci urada, ki je izvorno posvečen medosebni komunikaciji, v Vilčnikovi 'postapokaliptično' zarisani variaciji pa je izropan sredstev za transfer kakršne koli komunikacije.«
»Aktualne dogodke mojstrsko povezuje s filozofijo in starogrškimi dramami, da pokaže, kako se v družbah širi nasilje in kako se desničarski populizem širi kot virus ter okuži vsa področja življenja.«
»Kot takratni Ilija Čvorović, ki se je prav tako bojeval proti kapitalistom, se današnji Ilija Ćvorović bojuje proti neoliberalnemu kapitalizmu, v resnici je ostal po srcu socialist.«
»Srednji sloj, ki mu pripada Ilija, zgolj životari. Ni ideološkega boja, luči na koncu predora. To je zdaj sužnjelastniška družba pod krinko nekakšne demokracije in svobode.«
»Takrat je bila družba primarna in znotraj tega se je ustvarjala vohunska vrhunska paranoja, zgodba. Danes, ko živimo v atomizirani kapitalistični družbi, je paranoja na neki ravni drugačna, postala je bolj psihotična, takrat je bila bolj nevrotična, histerična.«
»Moja zgodba bi bila najbrž postavljena v Trst, ki je nekoč veljal za vohunski center. V sodobnem času je, bolj kot političnoideološki moment, v ospredju industrijska špijonaža zaradi moči, ki jo imajo mednarodne korporacije.«