»In mi smo temu samo sledili, ker je najbolj prepričljiva zgodba ravno v tem, da so različni časi in da se ženske med seboj ne poznajo, na neki način pa so med seboj povezane.«
»Kdo naju je zvezal, mene in moje telo? / Zakaj moram umreti / skupaj z njim? / Pravico imam izvedeti, kje teče meja / med nama. / Kje sem jaz, jaz sama, sama. // Trebuh, sem v trebuhu? V črevesju? / V vdolbini spola? V prstu na nogi? / Baje v možganih. Ne vidim jih.«
»O, veliko bogastev, / veliko dragocenih resnic, / ki se večajo v metafizičnem odmevu, / veliko razodetij, / nežnih in pretresljivih / moje stegno, dolgujem tebi. // Najodličnejša lepota moje duše, / mi ne bi dala nobenega od teh zakladov, / če ne bi bilo svetle, gladke dražesti / amoralne živalce.«
»Da sem izrazila jezo glede tega, kar je v jedru ženskosti in pasivnosti, sem potrebovala tri knjige. Vprašala sem se, kaj pa je resnični vir te zgodbe, ki ji vsi služimo? Kako se ženske zapletemo v težave?«
»Ne pretiravate, ta misel globoko prežema knjigo. Eno od osrednjih vprašanj v drugih dveh knjigah trilogije je vprašanje usode oziroma nujnosti ter svobodne volje; do katere mere sami sprožimo določene stvari in s kakšnimi posledicami.«
»Je slednje skrivnostno; ali se dogaja v 'kraljestvu senc' oziroma ali je posledica zavestne volje ali pa je izraz tega, kar ti je bilo dano? Mislim, da vsak umetnik išče to mejo in se skuša postaviti na eno ali na drugo stran.«
