»Tako se dandanes z vso odgovornostjo in veseljem lotevam tovrstnih snemanj. Verjamem, da se bo našel mladi poslušalec, na katerega bo zgodba, junaki, glasba, naši glasovi, svet, ki ga uprizarjamo, lahko ravno tako vplival nanj in ga ne pustil ravnodušnega.«
»Pokazal mi je, kako naj imam rad samega sebe, in ta ljubezen se je razlila na celo temnopolto skupnost. Veliko dela moramo še opraviti, in to je naloga za vse v tem prostoru, ne samo za enega človeka. V torek zjutraj se vračam na delo – danes bo pa žur!«
»Od vsega začetka sem v njegovem liku hotel ustvariti neko zavedanje, ki ni del javne predstave o njem. Pri tem sem se opiral na to, kako sam sprejemam odločitve. Preden sem uspel kot igralec, sem bil brezdomec. Potem pa sem naenkrat imel svoj sanjski avto, svojo sanjsko hišo, a prišli so trenutki, ko sem se v tem življenju še vedno počutil tuje. Nekaj takega sem hotel upodobiti v O’Neallu, ki vohuni za Hamptonom in naposled omogoči FBI-jevcem, da ga ustrelijo. Tudi O’Neall neprestano tehta, kaj naj stori. Ljudje lahko odločitev sprejmejo tudi zato, ker jih v to nekaj prisili. Dovolj takšnih primerov poznam z ulice. Hotel sem torej tudi do O’Nealla ohraniti sočutje, tudi če je naredil stvari, ki jih ne razumemo. Ni bilo vedno lahko. Jokal sem, še posebno pri prizoru, ko se moram odločiti, da Freda Hamptona izdam. Zelo me je pretreslo, težko sem prizor izpeljal do konca. Vse se je zdelo tako resnično.«
»Moj lok traja eno sezono. Začetek, sredina in konec – to se mi je zdelo zanimivo, ker je bolj podobno miniseriji. Lahko sem prišel, prispeval svoj delček, potem pa gre karavana Bridgertona naprej.«
