Ključna beseda: čustva

»Morda bi bilo bolje, če bi z družino preživela šest dobrih kot pa dvanajst mučnih mesecev?«

»Bi se morala posvečati predvsem lastnemu zdravju in okrevanju, ne pa kariernim ciljem.«

»Rada bi, da bi se je hčerka spominjala še po čem drugem kot po tem, da je bila 'mama'.«

»Najbolj sem se bala, da bi bilo to medsebojno obračunavanje z zmerljivkami samo o neizživetih sanjah.«

»Moram reči, da sem od te teme kar prestrašena, zdi se mi, da bi lahko bilo vsaj 1.000 tekstov, vsak odnos je drugačen.«

»Mislim, da je to predstava o dveh posameznikih, ki poskušata pač preživeti v tem trenutku po svojih najboljših močeh, se pri tem tudi malo poškodujeta, zavedno in tudi nezavedno.«

»Za Katarino Morano kot avtorico je sploh značilno to, da v svoja besedila spušča vse generacije, da ljubi vse generacije in da jo zanimajo vse generacije.«

»Da res sledim tekstu, se ne zmišljujem, ne dodajam, ker so vsi tokovi misli, zastranitve in mašila tja, kjer so, postavljeni z razlogom.«

»Vsakič, ko sodelujem z njima, se nekako zgodi, da se mi zdi, da sem teh nekaj mesecev, pa potem še kakšen mesec po premieri, za 15 odstotkov boljši človek: bolj potrpežljiv, bolj sočuten, bolj miren.«

»Da se znaš kdaj v jezik ugrizniti. Da si torej kdaj tiho, da ne izrečeš vsega tega, kar bi ti zdaj v tistem trenutku rekel.«

»Praktično vsaka ženska, ki sem jo kdaj poznala, na tihem verjame, da je na robu blaznosti, da je globoko v njej klica norosti, da mora biti ves čas na preži pred 'izgubo nadzora' – nad svojim temperamentom, apetitom, seksualnostjo, čustvi, nad umom.«

»Življenje prinaša izkušnje, človek jih podzavestno pospravlja v predalčke. Ko čustveno dozorijo, ne zavestno, pa najdejo pot, nenadoma sam sebe presenetiš. Tako pišem jaz. Ne pišem z namenom.«

»Prosil sem jih samo, naj ne pišejo o meni. To ni recenzija. To ni odkrivanje ozadja pesmi, ampak vprašanje, kakšna čustva je v človeku prebudila in kaj si ob njej doživljal.«

»Uspeh lahko izkoristiš za udobje ali svobodo. Jaz sem izbral slednjo.«

»Neki modrec je nekoč rekel: 'Uspeh ima veliko staršev, neuspeh pa je sirota.'«

»V Splitu lahko minejo ure, ko niti ne pomislim, s čim se ukvarjam. Nimam občutka pomembnosti in to mi je zelo všeč.«

»Novo leto je za nas že 30 let navaden delovni dan. Letos bom v Vodicah.«

»Rdeča nit kolekcije Argentum je povezana z navdihom, ki sem ga črpala med nastajanjem prejšnjih kolekcij.«

»Načrtovanje kolekcije je bilo lažje kot prvič.«

»Želela sem ustvariti kolekcijo, ki ne bi bila le vizualno očarljiva, ampak bi tudi resonirala z notranjim svetom žensk, ki jo nosijo.«

»Ljubimo. Zanalàšč. Zaradi sebe.«

»Kolekcija je oblikovana s pristopom zero-waste, povsem brez odpadka.«

»Človekova čustva je mogoče hitreje razburkati kot njegovo inteligenco, zato veliko lažje pokažemo sočutje do trpljenja kot do misli.«

»Trudili smo se ohraniti osrednji poudarek razstave, ki je usmerjen v raziskovanje družbenih razsežnosti čustev, v soočanje s svojimi ranljivostmi in doživljanje ranljivosti kot nečesa, kar izraža moč, ne šibkost. Sporočilo razstave je, da se moramo pomiriti in sprejeti težke in boleče izkušnje in negativna čustva kot del vsakdanjika, od katerega nam ni treba bežati, temveč ga samo sprejeti.«

»Odnos slednje do kvirovstva v svojem delu naslavljata tudi Marin Håskjold in Christa Barlinn Korvald, ki z instalacijo Ne joči butch v galerijskem prostoru ter na več javnih mestih ustvarjata utopično pokrajino, s katero ponudita zavetje vsem nenormativnim identitetam in telesom, obenem pa prevprašujeta tudi, komu je javni prostor zares namenjen in kakšni so načini, da si ga lahko vzamemo (tudi) zase.«

»Sonja Vulpes se izražanja lastne ranljivosti in stiske loteva na način skrajne razgaljenosti lastne subjektivnosti, s čimer po mnenju kustosov ustvarja neke vrste 'antipod sodobni kulturi selfijev, ki se opira na spolirane fotografske podobe.'«

»S prevpraševanjem krivde se ukvarja tudi Aurélie Bayad: instalacija Angel Kaosa opozarja, da prisotnost besed še ne pomeni nujno spoštljivega in ljubečega odnosa, obenem pa prikazuje, kako razdiralno lahko postane nekaj, kar nam je nekoč pomenilo varnost in uteho.«

»Z rušilno močjo koncev razmerij se ukvarja tudi Karolina Wojtas, ki s fotografijami izmišljenih, a v kontekstu doživljanja morebiti resničnih scenarijev lastne smrti, svoji bolečini in izgubi postavi oltar.«

»Četudi se občutki kolektivne izčrpanosti, nezadovoljstva ali razočaranja v sodobni družbi normalizirajo, to ne pomeni, da so naravni oziroma nesprejemljivi.«

»Želela sem dihati isti zrak kot panda Šiang Šiang.«