»Krog se je sklenil in tu sem se želel končno sprijazniti s tem, kar se je zgodilo in si vrniti mir v življenje. Stal sem tam, kjer sem skoraj umrl, na sebi sem imel novo obleko Ralpha Laurena in sem čutil, da sem ... cel.«
»Noža sploh nisem videl, oziroma se ga vsaj ne spominjam. Ne vem, ali je bil kratek ali dolg, širok lovski nož ali ozko bodalo, nazobčan kot nož za kruh ali zakrivljen nož ali nož na vzmet, kakršne imajo radi ulični nasilneži, ali pa morda celo mesarski nož, ki ga je izmaknil materi iz kuhinje. Vseeno mi je.«
»Roman je že v sebi zelo večplasten. Pogosto je navajan kot mladinski ali fantazijski roman in v Rushdiejevem posebnem jeziku pripovedovanja postane to tudi zgodba o naši resničnosti, svobodi misli in svobodi govora.«
»Kot je v zgodbi zapisal Rushdie, si je Harun predstavljal očeta kot neke vrste žonglerja, ki vedno pove zgodbo do konca in nikoli ne naredi napake. Tako tudi igralci v tej predstavi žonglirajo z besedilom, petjem, gibanjem in lutkami.«
»Tisti, ki živijo v svetlobi, so naredili tako, da sonce sije samo na njihovo stran, in tako je logično, da se prej ali slej pojavi nezadovoljstvo tistih na drugi strani, kjer je ves čas tema. Nastane problem, kakršnih imamo v današnjem svetu veliko, ko so eni na temni in drugi na svetli strani, vmes pa je zid moči, ki je že načet.«