Ključna beseda: spomini

»Nekdo me je vprašal: Kako si prišla v Ameriko? In začela sem pripovedovati zgodbe.«

»To imam raje kot pojasnjevanje.«

»Napisala sem, kolikor sem le mogla čitljivo, številko 78750 in narisala polovico Davidove zvezde, kakor so nas označevali nacisti. Kaj sta potem storila s tem? Ne vem. Bil je šabat.«

»Naj bom jasna: to ni pripoved o grozovitosti mojega očeta. Ne gre za tarnanje nad njegovo okrutnostjo. Vseeno pa se spominjam, kako se je tistega dne namrdnil s stopnic, ko se je zasukal k meni, kot da bi mu ob pogledu name postalo slabo.«

»človek sveta ne vidi, temveč o njem razmišlja.«

»Niti pol ure še nisva bili v postelji, ko se je v sobo po prstih pritihotapil moj gospodar v sami srajci kot poprej. Delala sem se, da ga ne slišim, in gospa Jewkes me je prijela za eno podlahet, on pa je odgrnil odejo in legel v posteljo na drugi strani, se polastil moje druge podlahti in jo potisnil pod se, nakar mi je začel tako hlastno poljubljati dojko, kot bi jo hotel požreti.«

»Zagotovo se bo pojavil pred nočjo.«

»Huzarji so stali pred hišami, ali pa so po vasi sprehajali, kmetje so jih pa primerjali z Nepotrebnikovim, in vsi so bili teh misli, da niso tako hudi in poredni, kot so si jih mislili.«

»Slovenska beseda v Trstu: njena bodočnost, njena kvaliteta. Saj bo brez tržaške dimenzije slovenski kulturi sploh nekaj manjkalo.«

»Mesto, v katerem sem se rodil, leži na vzhodu Evrope, na prostrani, redko poseljeni ravnini… V mojem domačem mestu je živelo približno deset tisoč ljudi.«

»Zagotovo se bo pojavil pred nočjo.«

»Huzarji so stali pred hišami, ali pa so po vasi sprehajali, kmetje so jih pa primerjali z Nepotrebnikovim, in vsi so bili teh misli, da niso tako hudi in poredni, kot so si jih mislili.«

»Slovenska beseda v Trstu: njena bodočnost, njena kvaliteta. Saj bo brez tržaške dimenzije slovenski kulturi sploh nekaj manjkalo.«

»Mesto, v katerem sem se rodil, leži na vzhodu Evrope, na prostrani, redko poseljeni ravnini… V mojem domačem mestu je živelo približno deset tisoč ljudi.«

»Samo enkrat greš v prvi razred, se mi zdi fino, da je malo pompa okoli tega.«

»Zelo dobro se spomnim osnovne šole, morda celo bolj kot srednje. Ker je bila intenzivna, ker sem bila v blokovskem naselju, imela sem veliko prijateljev. Res se mi zdi, da sem imela lepo otroštvo.«

»Torto so nam postregli, rumene rutke smo imeli ...«

»Spomnim se posebnega vznemirjenja, ker sem se veselila tega dne, ker smo vedno govorilil, komaj čakam, da grem v šolo. Spomnim se novih obrazov sošolcev.«

»Vedno sem bila bolj tiha in mirna, sem bolj opazovala, mogoče sem si tudi zaradi tega več zapomnila.«

»Upam, da otroci to še vedno doživljajo, da se še vedno igrajo košarka, nogomet ...«

»Bolj so ostali tisti iz srednje, ker smo si bili bližje kot s sošolci iz osnovne šole.«

»je kot dokončna sprava in ponovna združitev s pokojnimi.«

»Pomembna je tudi umeščenost prostora, v katerem se je znašel.«

»Pri tem bi rada poudarila tudi modrosti o življenju, ki ga je treba živeti v vsej polnosti.«

»Bralstvo je ves čas na preži, kaj vse še lahko izvemo o njegovem življenju.«

»Jurij jih oživi, empatično posluša njihove življenjske zgodbe.«

»Dvignila sem se in si obrisala obraz z ruto. Zunaj je množični grob pil svojo dozo solz; želela sem si, da bi tudi jaz umrla.«

»Pisala sem pesmi kot nekdo, ki strmi v umetno cvetje, nato pa me je smrt popeljala med vrtove in gozdove.«

»Le kogar danes krogla je zadela, / on gleda v novo, starega otet.«

»Vas Doberdob je ta dan hudo trpela pod laškimi granatami. Nad nami ves dan krožijo sovražni in naši zrakoplovi. Sovražnih je seveda več.«