Ključna beseda: spomini

»Slovenska beseda v Trstu: njena bodočnost, njena kvaliteta. Saj bo brez tržaške dimenzije slovenski kulturi sploh nekaj manjkalo.«

»Mesto, v katerem sem se rodil, leži na vzhodu Evrope, na prostrani, redko poseljeni ravnini… V mojem domačem mestu je živelo približno deset tisoč ljudi.«

»Samo enkrat greš v prvi razred, se mi zdi fino, da je malo pompa okoli tega.«

»Zelo dobro se spomnim osnovne šole, morda celo bolj kot srednje. Ker je bila intenzivna, ker sem bila v blokovskem naselju, imela sem veliko prijateljev. Res se mi zdi, da sem imela lepo otroštvo.«

»Torto so nam postregli, rumene rutke smo imeli ...«

»Spomnim se posebnega vznemirjenja, ker sem se veselila tega dne, ker smo vedno govorilil, komaj čakam, da grem v šolo. Spomnim se novih obrazov sošolcev.«

»Vedno sem bila bolj tiha in mirna, sem bolj opazovala, mogoče sem si tudi zaradi tega več zapomnila.«

»Upam, da otroci to še vedno doživljajo, da se še vedno igrajo košarka, nogomet ...«

»Bolj so ostali tisti iz srednje, ker smo si bili bližje kot s sošolci iz osnovne šole.«

»je kot dokončna sprava in ponovna združitev s pokojnimi.«

»Pomembna je tudi umeščenost prostora, v katerem se je znašel.«

»Pri tem bi rada poudarila tudi modrosti o življenju, ki ga je treba živeti v vsej polnosti.«

»Bralstvo je ves čas na preži, kaj vse še lahko izvemo o njegovem življenju.«

»Jurij jih oživi, empatično posluša njihove življenjske zgodbe.«

»Dvignila sem se in si obrisala obraz z ruto. Zunaj je množični grob pil svojo dozo solz; želela sem si, da bi tudi jaz umrla.«

»Pisala sem pesmi kot nekdo, ki strmi v umetno cvetje, nato pa me je smrt popeljala med vrtove in gozdove.«

»Le kogar danes krogla je zadela, / on gleda v novo, starega otet.«

»Vas Doberdob je ta dan hudo trpela pod laškimi granatami. Nad nami ves dan krožijo sovražni in naši zrakoplovi. Sovražnih je seveda več.«

»Ogromno sem hodil, pa tudi zdaj še hodim. Ker da hoja človeku zdravje.«

»Kruh iz krušne peči je pravi kruh, drugačen je od tistega, ki ga spečeš v pečici.«

»Že, ko sem bil zelo majhen, sem delal na kmetiji in pomagal doma. Oče je umrl, ko sem bil star šest let, tako da sem že kmalu prijel za delo. V hlevu sem hranil in napajal živino, molzel sem krave, kosil, oral – vse sem delal. Do partizanov sem kmetoval.«

»Tisti, ki ima rad rože, ima rad ljudi in naravo.«

»Narava se kvari, kar ni nič čudnega glede na količino vozil in letal. Narava ne more zdržati vsega – kar vzameš, moraš tudi dati nazaj.«

»Naj bodo pošteni, družabni in spoštujejo človeka, ne glede na vse.«

»Ljudje hitijo, živčni so, vsak bi rad čim več naredil. Po moje je to malo norija, ni prav. Včasih smo lepo počasi delali. Vse smo naredili do roka, mirno in z veseljem.«

»Tam sem se srečal z novozelandsko divizijo, se rokoval z njimi. To je bilo nekaj posebnega.«

»Ves čas smo bili napeti, ker smo razmišljali, kje nas bodo napadli.«

»Veselje je bilo, ljudje so se tam združili. Bilo je živahno, bili so lepi časi druženja.«

»Nedvomno izgube mladih življenj pomenijo najbolj tragično in nepopravljivo posledico druge svetovne vojne.«

»Našo ekipo je od začetka projekta spremljala misel, da je naša generacija zadnja, ki je grozote okupacije doživela sama.«