»Ni bilo lahko iz tako obsežne in raznolike zbirke izbrati umetniških del. Zame je bilo predvsem pomembno, da obiskovalcem ponudim rdečo nit, ki jih bo vodila in ki dejansko obstaja le v kronološkem smislu.«
»Pomembno mi je bilo tudi to, da pokažem na tisto, kar je v umetnosti zanimalo Würtha, na tisto, kar so bile njegove preference. Na primer Richterja ali Kieferja, hkrati pa temu nisem želel dati velikega poudarka.«
»Mislim, da je tako postala razstava večplastna in da lahko obiskovalci prepoznavajo edinstvenost te zbirke, Würthov subjektivni pristop k zbiranju umetnin, opazijo njegovo radovednost in široko zanimanje za umetnost. In mislim, da bodo tudi zato obiskovalci na razstavi lahko odkrili nekaj novega.«
»Implementacija fotografij in likovnih elementov v umetniški proces poteka v več korakih. Izhajajoč iz opazovanja pojavov, že dojemanja njihove abstraktne estetske vsebine, Hummitzsch kot osnovno likovno orodje uporablja kamero.«
»Svetloba in senca, prosojnost in gostota, mehkoba in ostrina so skrbno zloženi med seboj in spravljeni v živahen odnos, iz katerega izhaja že nekaj konstruktivistične kompleksnosti.«
»Polifonično sledenje 'novega' – v vsej ambivalentnosti, ki jo ta izraz in njegova funkcija v sodobni umetnosti prinašata – si ne lasti velikega pregleda, temveč podobo rastoče entitete, ki nima ne začetka ne konca in je v nenehnem gibanju.«
»Nismo želeli le poustvariti stavb v obliki pomanjšanih replik, temveč smo kocke uporabili predvsem za ustvarjanje pozorno abstrahiranih arhitekturnih zasnov in detajlov, ki smo jih v procesu sestavljanja rasterizirali. Nujno je bilo razumevanje merila, količine, simetrije, osnovnih vzorcev in geometrije. Skenirani izvirni načrti arhitekture, ki jih hranita MAO in Plečnikova zbirka, so nam služili za podlago, s pomočjo katere smo merilo prilagajali velikosti detajlov, arhitekturnih elementov in ne nazadnje velikosti posamezne kocke. S preizkušanjem različnih kombinacij kock ter z raziskovanjem materialov in barv so oblike postale pripovedovalke zgodb o podobi prostora, tako v merilu stavb kot tudi mesta.«
»Luce Signorellija ne predstavljamo kot zadnjega umetnika 15. stoletja, ampak kot prvega umetnika 16. stoletja. Postavimo ga lahko ob bok Raffaellu in Michelangelu, ki sta pri njem iskala navdih.«
»Med najpomembnejšimi obnovljenimi deli je oltar iz Matelice. To veličastno delo je bilo od 18. stoletja izgubljeno, saj je bil oltar razstavljen in prodan. Tukaj je prvič razstavljenih vseh sedem znanih delov oltarja.«
»Poklical sem v hotel, v katerem je bila nastanjena, se dogovoril z njo osebno in uprizoril pravi photo session. Danes bi bilo kaj takega nemogoče.«