Ključna beseda: razstava

»Postčloveški čas = čas (plus prostor) brez ljudi.«

»Delo se 'tvorno vključuje v posthumani trenutek'.«

»Ravno tako je lani praznovala svoj 70. jubilej in priprava te razstave je krasna priložnost, da umetnico ob tem počastimo, saj v Mariboru ni bilo organizirane nobene njene retrospektive, čeprav je ravno tukaj imela največ razstav.«

»Na ta način se najlažje izraža, služi pa ji tudi kot mehanizem sproščanja. Lahko bi celo rekli, da je fizična aktivnost osebna potreba, samoopazovanje pa nekaj, kar jo zanima.«

»Kar je specifično in nenavadno, je za koga nastopa in na kakšen način je njen performans dokumentiran.«

»Trenutek, ko je opazovana, je izkoristila za nastop, nevidnega opazovalca je postavila v vlogo gledalca in jasno sporoča, da ve, da je gledana.«

»Uporaba dveh projektorjev in postopno pomnoževanje videa v več enakih pridobi skoraj učinek kalejdoskopa. Če ne bi vedeli, da gre za jogo, bi pomislili na balet, sodobni ples, cirkuško akrobatiko ali na športno aktivnost.«

»Črtica, ki jo označi na steni, predstavlja deset minut fizične vadbe. Rezultat sistematičnega dokumentiranja vsakodnevne rutine nam predstavi v treh razsežnostih: preko neposrednega videoprenosa v realnem času, kot sestavljen video in preko znaka na steno.«

»Kot mi nismo le podobe, smo ljudje.«

»Oni so tisti, ki iz nje naredijo sebi lasten pomen. In potem je seveda tu beseda in predvsem njena polnost oz. praznost, njen pomen.«

»V svetu fotografije ne poznamo sedanjika.«

»Naključni dogodek preteklosti in prihodnosti je na skoraj prosojnem fotografskem papirju spretno sestavljen.«

»Osebno verjamem, da nobena fotografija ne more razložiti 'trenutnega'.«

»Odločne in ostre oči fotografa razkrivajo posledice fragmentov zgodbe.«

»Ideja je bila, da umetnine postavimo na ogled, ne da bi jih spremenili.«

»Da jih sestavimo nazaj s pomočjo glasbe, libanonske poezije, literature in seveda s pomočjo luči.«

»Prikazati umetnost, ki je šla skozi enako težko preizkušnjo, je bila zame magična formula. Začutila sem, da mi po žilah znova teče kri.«

»Ta dva kipa sta opazovala vse, kar se je pomembnega dogajalo v mestu, vrhunec pa je bila eksplozija, ki ju je prevrnila in poškodovala.«

»Zakaj bi morali umetnine restavrirati? Zakaj ne moremo živeti s to rano? Zakaj bi morali pozabiti?«

»Umetnine v pričujoči razstavi so odgovor na ta vprašanja.«

»Subtilnost artikulacij množice dialoških razmerij med arhitekturnimi prvinami in parkovnimi labirinti, zavoji in presenetljivimi obrati transcendira realno, fizično podstat izkustvene zaznave tako enih kot drugih ter nas nevsiljivo prestavlja v območje irealnega, sanjskega, imaginarnega in izmuzljivega. Vse, kar je tu, je zelo konkretno, in vendar vseskozi na meji abstraktnega, arbitrarno subjektivnega, bolj čustvenega kot čutnega.«

»Če sploh hočemo spremeniti arhitekturo in usposobiti arhitekta, ki bo profiliran za iskanje rešitev na probleme in izzive, ki se pojavljajo danes, je v prvi vrsti treba spremeniti izobraževanje.«

»Eno od orodij in formatov, ki spodbujajo dialog in razvoj bodočega arhitekturnega izobraževanja, je tudi razstava v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje.«

»Interaktivni generator ustvarja kolaže nadrealističnih krajin, interakcija pa tokrat temelji na toku novic, bolj ali manj tesno povezanih z okoljsko problematiko.«

»Naslov razstave je sicer smiselno nadaljevanje prvega dela projekta ZdravoSvet.exe oziroma HelloWorld.exe.«

»Vizualni svet Ivane Bajec je obmorski paradiž, v katerem je moč zaznati tudi neizogibno melanholično vzdušje, s katerim je umetnica ujela esenco avgustovskih noči, ko je poletje v zadnjih izdihljajih.«

»Brez dobre mere samoironije bi slikarska dela lahko zgolj zrcalila klišejske podobe burne ljubezenske zgodbe, a so zahvaljujoč domiselni uravnoteženosti duhovite sentimentalnosti meditativen, dražljiv, predvsem pa bežen in bledeč vpogled v intimo med dvema osebama.«

»Posamična slikarska dela so sestavljanka abstrakcije in izmuzljivih podob, ki tvorijo prijeten vizualni nered, zaznamujejo pa jih nežne in tople barvne sheme.«

»Čeprav se trenutno ne smemo družiti, pa to še ne pomeni, da nimamo več želja. Prepričana sem, da jih imajo ljudje prav v teh čudnih časih pravzaprav še več!«

»Zato sem želje zbrala in jih v imenu vseh, ki so sodelovali, obesila na veje dveh bližnjih dreves, kjer so papirnati srčki zaplapolali v popoldanskem zimskem vetru.«