»Sama se sicer nisem nikoli tako videla. In če se ni nič spremenilo, sem očitno še vedno zguba. Ampak kakšna zguba sem, če imava zdaj intervju o drugi knjigi? To je vse samo v glavah ljudi. Same etikete.«
»Vam mogoče ne bo pomenila dosti, meni pa. Čeprav smo morali med pisanjem vsi imeti maske gor, sem jih vsem snela dol. Sebi še najbolj. Knjiga, ob kateri upam, da boste najdli delček sebe. In ja, stare mamice se bojo zgražale. Ampak hudič v meni komaj čaka to. Da končno razprostre krila.«
»Bil sem prepričan, da nas bo vse preživela. Danes bi morala biti objavljena njena kolumna, pa se mi je včeraj opravičila, da ji ne znese, ker že nekaj dni leži. Njeni noni v slovo je bila nepričakovano njena zadnja. In jaz sem jo še nevede zlovešče opremil s simbolično fotko napisa z nagrobnika.«
»V prvi knjigi pišem o tem, kako mi je šlo vse narobe in sem si nekako želela, da bi vse to videl ves svet, zato sem jokala kot otroci: 'Poglejte mene! Jaz sem posebna!' Za pozornost je šlo. No, saj, dobila sem jo še prehitro. V drugi knjigi pa že zaradi lastne podobe, imidža ... Je*** ga, zdaj to 'furam'. Ali pišem posebno, pa je treba vprašati bralce.«
»Ko sem dobila diagnozo pri 30 letih, sem se vprašala, kaj sploh lahko še delam, o jebenti, saj ne morem več nič, noga me ni ubogala, roka me ni ubogala, mislim res šit, potem sem se pa odločila. Nič, pisala bom, in to delam, to mi še zmeraj laufa.«
»Dokler se lahko še gibate, se dajte čim več, pa čim dlje. V Sloveniji raziskujte čim več, potem je pa itak konec vsega počasi. In čim več po svetu, čim več. Jaz sem si želela potovati že kot otrok, ampak nič ni zdaj od tega ostalo.«
»Morda mi je uspelo, ker nisem nadarjena za nič drugega. Nisem izjemna intelektualka. Gospodinjstvo mi še nekako gre, ampak ne odlično. Tako me pravzaprav nič ni oviralo pri tem, da sem lahko počela to, kar počnem.«
