Ključna beseda: pisateljica

»Zdelo se mi je, da se jim niti ne sanja, kaj je pomenilo živeti na Dunaju pod Hitlerjem.«

»Na postaji so vsi jokali, tudi njeni starši, ona pa ne.«

»V tistem trenutku sem ugotovila, da sem se sklenila odpovedati žalovanju in se raje odločila za zanimivo.«

»Nekdo me je vprašal: Kako si prišla v Ameriko? In začela sem pripovedovati zgodbe.«

»Rada pišem dialoge.«

»To imam raje kot pojasnjevanje.«

»Zdelo se mi je, da se jim niti ne sanja, kaj je pomenilo živeti na Dunaju pod Hitlerjem.«

»Kako zanimivo, si je rekla, da ne jočem.«

»Verjamem, da je že sama gesta spominjanja in pripovedovanja lastnih spominov do neke mere usodna za stvar, ki se je spominjamo.«

»Rada pišem dialoge.«

»V tistem trenutku sem ugotovila, da sem se sklenila odpovedati žalovanju in se raje odločila za zanimivo.«

»Nekdo me je vprašal: Kako si prišla v Ameriko? In začela sem pripovedovati zgodbe.«

»To imam raje kot pojasnjevanje.«

»Če živiš le zato, da pišeš, kakšna ženska si potem?«

»Če živim samo za to, da sem mama, kakšna ženska sem potem?«

»Želja, se mi je zdelo, je najprej želja po življenju.«

»Za ustvarjanje umetnosti ne potrebujemo umetne inteligence.«

»To potrebujemo za pisanje elektronskih sporočil, čiščenje hiše in dostavo živil, da bomo lahko ustvarjali več umetnosti.«

»Čeprav so v tujini takoj prepoznali lepoto njenega dela, se je treba spomniti sovražnega odziva, ki ga je sprožila med tistimi, ki so želeli, da bi življenjske izkušnje žensk ostale daleč od irske literature, njene knjige pa so bile ob prvem izidu sramotno prepovedane.«

»Edna O'Brien je bila več kot 50 let izvidnik irske domišljije.«

»Spremenila je naravo irskega leposlovja; žensko izkušnjo ter spolno in notranje življenje teh ljudi je prenesla na papir, kar ji je uspelo s slogom, ter je te zadeve naredila mednarodne.«

»Ko trnje veje zabrste, si te privijam na srce.«

»Ko bi me ranil do krvi, bi šele vedela.«

»Še enkrat zapojva.«

»Ko trnje veje zabrste, si te privijam na srce.«

»Ko bi me ranil do krvi, bi šele vedela.«

»Še enkrat zapojva.«

»Ko trnje veje zabrste, si te privijam na srce, ko bi me ranil do krvi, bi šele vedela, kdo si.«

»Veste, kaj je smešno? Da sem ves čas ista. Nič se ni spremenilo, samo misli dajem na tipkovnico. In kar naenkrat sem urbana legenda, fenomen, inteligentna in ne vem še kaj. Prej sem bila pa zguba.«

»Sama se sicer nisem nikoli tako videla. In če se ni nič spremenilo, sem očitno še vedno zguba. Ampak kakšna zguba sem, če imava zdaj intervju o drugi knjigi? To je vse samo v glavah ljudi. Same etikete.«