Ključna beseda: pisateljica

»Pri ilustraciji 'stokrat preberem tekst, pa če ga poznam že od ne vem kdaj', nato 'stvari počasi prihajajo' in nato si izberem nekaj likov.«

»Navdih je lahko vse okoli nas – denimo človek, ki ga srečaš na cesti.«

»Ljudje me včasih sprašujejo: zakaj so vaše ženske tako močne? In odgovorim, da je to edina ženska, ki jo poznam.«

»Preračunavali so, kot da so čustva matematika. Želeli bi čutiti samo prijetna čustva, vse drugo pa pokopali. Kdaj bodo ugotovili, da ne moreš, če si ne dovoliš čutiti neprijetnih čustev, v polnosti čutiti niti prijetnih? Gre za ravnotežje. Gre za rast. Pa tako lepo bi lahko rasli drug ob drugem, se učili drug od drugega, si pomagali.«

»In ljudje. Dajemo si srca v upanju, da bodo ostala cela. Že predmeti se sčasoma obrabijo. Vsaka knjiga, ki jo prelistaš in držiš v rokah, je manj nova, ko jo vrneš na polico. Ko si izmenjaš srce, sprejmeš s tem tveganje. Nekateri si jih izmenjajo za vselej. Nekatera moraš dati nazaj. Veš, da bodo zrasla v drugih rokah, če so bile tvoje preveč nerodne in grobe.«

»Imaš samo neskončno časa, golo življenje. Ni to največ, kar lahko sploh kdaj imaš? Takrat nisem vedela, takrat sem se mučila z groznimi vprašanji kot: Kdo sem brez ljudi, ki me obdajajo? Kdo sem brez obveznosti, ki si jih nalagam ali mi jih nalagajo? Kaj imam v resnici rada, kaj rada počnem? V kaj oblikovati čas, ki mi je dan?«

»Slike in prizori nimajo datumov, niso v sosledju časa, niso negativ že videnega. So blodnje vsega, kar je.«

»Zgodilo se je kot glasba, ki rahlja in ljubkuje telo z dotikom vseh čutil, s kančkom iluzije, ki nima cene.«

»Matricid, izdajstvo lastne matere, lezbični odnos – homofobija je bila v polnem razmahu in gotovo delen vzrok za škandal – ljudje so bili zgroženi do točke gnusa.«

»Serijo o Monku sem začela, da bi raziskala drugačen, temačen lik, in da bi odprla vprašanja o odgovornosti, še posebej odgovornosti za dejanja, ki se jih posameznik ne spominja.«

»Anne Perry je v zrelih letih živela v Los Angelesu, ker je imela veliko dela s promocijo raznih ekranizacij njenih knjig.«

»Jaz pišem, liki pa mi povedo, kdo so. Torej se napišejo sami.«

»Najprej in predvsem sem pisateljica; pisana beseda je moj način soočanja z vsem po vrsti – s sabo, življenjem, družbo, zgodovino, politiko.«

»To ni le moje delo ali moja strast, temveč leži prav v srži mojega načina bivanja v svetu, in prav zasvojena sem s pustolovščino pripovedovanja zgodb kot svojega najučinkovitejšega načina komuniciranja.«

»Ko sem ob koncu dvajsetih opustila gledališče in začela pisati knjige, sem verjela, da mi bo uspelo.«

»Mislim, da je moj humor satiričen. Satira je namreč način, kako s humorjem izrazimo pomembne poudarke.«

»Pri nekaterih delih sem pomislila, ali res želim, da ljudje to vedo. Rekla sem si, ja, ker bodo zaradi tega moji zapisi bolj zanimivi in sočni.«

»Odločiti se moramo, da bomo izpodbijali status quo, saj se v nasprotnem primeru oblast ne bo prostovoljno odrekla svoji poziciji moči.«

»Naj dajo prednost dekletom, ženskam in vsem, ki so pripadnice_ki manjšin.«

»Sama sem več kot 25 let na Hrvaškem preslišana, in to na vseh ravneh: založniški, medijski in akademski. Preprosto ne obstajam.«

»Kot civilizacija smo prišli do točke, v kateri se nihče več zares ne izobražuje, vsi pa bi izobraževanje širili...«

»Laurie Halse Anderson piše o zahtevnih temah na način, ki nas pritegne in gane. V njenem pisanju je strast, ki seže naravnost v srce.«

»Nagrajena pisateljica 'v svojih strnjeno napisanih romanih za mlade odrasle daje glas iskanju smisla, identitete in resnice tako v sedanjosti kot v preteklosti. Njen temačno žareč realizem razkriva ključno vlogo časa in spomina v življenju mladih. Bolečino in tesnobo, hrepenenje in ljubezen, družbeni sloj in spol raziskuje s slogovno natančnostjo in nepristransko duhovitostjo. Z nežno intenzivnostjo Laurie Halse Anderson prikliče razpoloženja in čustva ter se nikoli ne ustraši niti najtežjih stvari.'«

»Šele me, sodobne žene, smo odkrile ono, čemur pravimo duša, odkrile smo v sebi lastno voljo, lastno presojo, samozavest osebnosti.«

»Utišam gibanje bokov, / moji koraki se mešajo s kletvicami / pristaniških delavcev in mornarjev. / Oplazi me vinjena sapa mimoidočega. / Varna sem, nisem ona, si šepetam.«

»Ne spomni se, kolikokrat / je ustvarjala nov dom, / med vsako selitvijo ugibala, / če bo ta mogoče zadnji, / ker bo tokrat vanj / naselila zmaje, da bodo požrli / pomanjkanje. In bo zmagovalka / vsaj nad lakoto. Neplačanimi računi. / Nesrečno ljubeznijo. Praznim listom. / Delom v razpadanju noči.«

»Nase je prvič opozorila leta 1964 z esejem Zapiski o campu; v njem se je razpisala o delih 'slabega okusa', ki jih je bilo po njenem prepričanju treba obravnavati prav zato, ker so 'grda, neresna ali nesmiselna'.«

»Delo Notes On Camp je leta 1966 izšlo v zbirki esejev Proti interpretaciji.«

»Njen biograf Benjamin Moser je za knjigo Sontag: njeno življenje in delo prejel Pulitzerjevo nagrado.«

»Susan Sontag je 'zadnja velika ameriška literarna zvezda', ki je v svojih delih razgrinjala temeljni konflikt ameriške kulture, prepad med množično in visoko kulturo, ter ga vedno znova skušala premostiti.«