Ključna beseda: pesništvo

»Upanje umre predzadnje.«

»Včasih si samo navadna ovca, ki protestira, ker so jo že prevečkrat ostrigli.«

»Koliko koncev tedna sem se dolgočasil z dripci, ki mi ni bilo zanje? Koliko let sem prespal? Kaj ostane, ko pod vse to povlečem črto in naredim končni račun?«

»Pesem šele po tem in prav po tem – je pesem.«

»Tu, glej, sem si vse, otročé, kakršno sem, porisal s temile pikami, s črticami, vse, kar je slovenskega.«

»Ne glede na njihovo šibko kritično maso 'bo bolj od tistega, kar drugi počnejo s Slovenci, odločalo to, kar bodo Slovenci počeli sami s seboj.'«

»Najzanimivejši deli zgodovine so najbrž tisti, ki manjkajo, in te vrzeli običajno zapolni literatura.«

»S pisalom potegneš črto čez list, da zakrvavi. Prisloniš se in zaznaš učinek nastajajoče pesmi. Njeno pokrajino objameš v celoti in potem ugotoviš, da si na neki drugi strani lista.«

»Plebiscit je minil. Kakor je bilo pričakovati po razpoloženju ljudstva, je glasovanje prineslo večino glasov republiki Avstriji.«

»Vsak oblak je čudež, ki bežeč razširi obzorje. Vsak sončni zahod je čudež iz magičnega ahata. Vse vsemirje je en sam čudež! – Pod indigom večerne zarje zapisujem ta čudež na nebo A štiri formata.«

»Vsak pesnik je velik otrok. In vsak otrok je mali pesnik. / Otroštvo je poezija življenja. Poezija je otroštvo sveta.«

»Vsako uzrtje pogleda stvari, rastline ali živali, me ponovno navda s tolikšno odkritosrčnostjo, da vzkliknem, oho, saj to je vendar edino zveličavno. Naj na veke živi radost, spočeta skozi oko in uho, zakliče.«

»Ta odmik od poezije, ki je izpoved pesnika in nagovarja bralca s tradicionalnimi pesniškimi figurami, je neločljiv del identitete slovenske poezije in je še danes deležen posebne pozornosti literarne stroke.«

»Kar je pesnik Iztok Geister že nakazoval v letih svoje avantgardistične poezije, svojo občutljivost za naravo, je ustvarjalno razvil v poznejših zbirkah.«

»S festivalom želimo ustvariti most med celinami in kulturami ter dati jasen znak najširši globalni skupnosti, da je poezija živa tudi v teh kriznih časih. Naš svet je namreč bolj povezan, kot si mislimo. Za poezijo in upanje ni meja.«

»V menjavah let stvar sleherna se izpreminja, / enak ostaja le tvoj zastrupljeni lok. / Kot trte sok si in kot jagoda si brinja, / in čaraš v srca smeh, / za smehom bol in jok.«

»Boli v srce me sonca zlat smehljaj, / ki ga slepi mrtvaški vonj krvi, / a bolj od smrti, ki povsod mori, / boli izmučen tvoj me tih vzdihljaj.«

»In tudi v tem nestalnem, čudnem veku / si srečo in vse lépo voščijo ljudje. / Kajne, pomembno je samó, če človek zaželi človeku, / da še vnaprej imel človeško bi srce.«

»Italijanski pesniki so Italijane upodabljali kot bojevite in energične dediče rimske kulture na Tržaškem.«

»Slovenski pesniki in pesnice Slovence predstavili predvsem kot trpeče branitelje domače tržaške rodne grude.«

»Da se človekova duhovnost odkriva v ljubezni in da je nekje nekaj nespremenljivega, iz česar vse izhaja in k čemur se vse spet vrača.«

»ko je folk bral na odru / in se pretvarjal, / da mu je to lajf / da drugega zanj ne obstaja / samo da je potem ta rahel zanos / izkoristil za to / da postane / biznis-man / -woman / -volk«

»a hočeš / tanove raybanke / knjigo od šalamuna / hodt na predstave / popa delej pizda«

»Tukaj sva, odrasla sva (…) / Pejt z mano / pogledat in varovat Moniko / ko je bla še majhna punčka. / Ker bi ji še kako prav prišlo <3«

»Samooklicani revolucionarji erotične (in eksotične) levice / se hajpamo na estetizacijo 'alternative', ki je že zdavnaj postala / levičarski mainstream. Vrečar, prostovoljno posiljena princeska, / izrablja nase projicirano podobo agresivne šovinistke z velikimi jajci / za poceni kick v zdolgočasena rebra splošnega konsenza (…)«

»Dišiš kot mlado sonce. / A mi… / Mi smo le gorljivi popotniki na tvojih žarkih … / Tvoj od zla nedotaknjeni smeh / je naš jok … / Tvoja krhka silhueta / je zibelka naših velikih zlomljenih sanj.«

»Prinesite mi mrzlo vodo, / kamenje in luč. / Vodo, / da se zbudim. / Kamenje, / da vidim, kaj sem vam storila. / In luč, / da v miru zaspim.«

»Če veš za kaj boljšega, / kot je ljubezenska rana, / ki išče drugo rano, / da se ugledata, se zakrijeta s cvetovi / in naposled spojita ter / se nikoli ne zapolnita v topli globeli, / mi ne povej.«

»Ne vrzi vstran svoje nabrušene sekire, / noža, samo zato, ker sem ženska … / Ravno zato jih ne vrzi. / Naredi mi copate iz trnja in osata. / Ne polagaj me le na mah. / Zapri me od časa do časa v ledenico, / da bo moralo srce / močneje utripniti …«

»Ampak šestnajstletnica nikoli ne izgine iz ženske …«