»Svoje delo sem 20 let poskušala pokazati na Kitajskem. 20 let so me različni muzeji vabili, naj pridem. Pošljem predlog, oni ga sprejmejo, predlogi morajo iti na vlado in vlada vsakokrat reče ne zaradi golote ali česa drugega; obstaja toliko omejitev.«
»Zelo sem ponosna na Glastonbury. Vsi so mi govorili: 'to je samomorilno, a si nora, ljudje so na gobah, na drogah, kako lahko prisiliš 275.000 ljudi, da utihnejo za sedem minut?' Morala sem tvegati, res sem. Bilo je čarobno, neverjetno. (...) Veste, koliko televizijskih gledalcev smo imeli? 1,1 milijarde. Lahko vam pošljem podatke, to je celo več kot Trump!«
»Mogoče imam črn smisel za humor ali klavstrofobijo. Včasih je moje delo zelo šokantno, kot da bi bilo nekaj ranjenega. Vendar ima tudi vidik nežnosti. Obstajata ti dve energiji, ki se v določenih delih uravnovešata naprej in nazaj.«
»Nastopi vključujejo performativne prakse, kot so site specific, live art, flash mob in druge oblike performansa, ki so zasnovane na osnovi raziskovanja zračnih disciplin.«
»Strah me je. Ne poznam nobenega vizualnega umetnika, ki bi kaj takega izvedel pred 175.000 do 200.000 ljudmi. Moje doslej največje občinstvo je štelo 6000 ljudi na stadionu. Mislila sem si 'vau', ampak to pa res presega vse, kar sem počela doslej.«
»Resnično se soočamo s temnim trenutkom v zgodovini človeštva. Kaj je torej mogoče storiti? Od nekdaj menim, da protest izzove še več protestov in sovraštvo še več sovraštva. Mislim, da je pomembno, da se obrnemo vase. Enostavno je kritizirati vse drugo, toda kaj lahko storim pri sebi, kako se lahko spremenim?«
»Tveganje je veliko, zato me je strah. Lahko mi popolnoma spodleti ali pa bodo ljudje samo sedeli. Ne vem, ampak želim tvegati. Tudi neuspeh je pomemben, saj se tako kot iz uspehov učimo tudi iz neuspehov.«
»Kako naj ohranim energijo tišine? Nisem pevka, tam sem z drugim namenom, da ugotovim, kako lahko ustvarimo tišino in reflektiramo, kaj se trenutno dogaja v svetu.«
»Ne poznam nobenega vizualnega umetnika, ki bi kaj takega izvedel pred 175.000 do 200.000 ljudmi. Moje doslej največje občinstvo je štelo 6000 ljudi na stadionu. Mislila sem si 'vau', ampak to pa res presega vse, kar sem počela doslej.«
»Hiša Tartini postane druženje paralel, kot jo definira Jaša, preobrat situacij, figur in zvokov. Je arhitektura sanj, ki se nenehno premika in spreminja. Sama hiša, njeni prostori se spreobračajo in premikajo kot v veličastni Piranesijevi arhitekturi. Jašev Rekviem je sanjsko delo, dragoceno okno v najbolj skrite želje in konflikte.«
»Dva fragmenta osmislita življenje celoti, tretji dimenziji. Jaša je dirigent tega dela, ki oživi in se prepleta z likoma njegovega očeta in slavnega violinista. In pri tem zariše krog, niz vzporednih pripovedi, za katere se zdi, da se nikoli niso srečale. Podari nam novo partituro, scenarij, ponovno napisan v skladu z večnim gibanjem.«
»Tu se ne izvajajo nobeni obredi in ni šamana, gre za umetniško interpretacijo, ki jo navdihuje antropološki, arheološki in etnološki kontekst. Gre za predstavo v dveh delih, tako imenovani 'live art', v kateri se združujejo različne umetniške zvrsti, kot so vizualna umetnost, gledališče in ples. V celoti gre torej za umetniško izkušnjo tako avtorja razstave kot preostalih izvajalcev.«
»Za cerkev, ki je simbol mesta, cerkev, ki je posvečena, cerkev, v neposredni bližini katere je katedrala sv. Stošije, katere moči je škof Donat v 9. stoletju prinesel in podaril našemu mestu, menimo, da je to povsem neprimerno.«
»Menimo, da je neprimerno, da se predstava v šamanskem delu odvija v prostoru cerkve, ki jo ljudje dojemajo kot sakralni objekt, čeprav se v njem ni liturgičnih bogoslužij.«
»'Aktivistom', ki so mnenja, da umetnost ni dovolj močna za samostojno posredovanje sporočila ... Umetnost ni plakat, ki ga pobarvamo s sporočilom dneva.«