»Program obravnava kategorije časovnosti, prostorskosti in telesnosti kot elementarne značilnosti performansa in izvedbenih praks, ki zarezujejo v sodobno družbenopolitično tkivo, pa vendar bo vsak njegov del osredinjen na eno izmed osnovnih kategorij.«
»Tako januarski sklop zaznamujejo dela, ki se na različne načine dotikajo pojma ČASA, majski sklop bo posvečen pojmu PROSTORA in novembrski TELESU, vprašanjem prisotnosti in telesnosti.«
»Na eni strani so titani grške mitologije, ti antični kolosi, ki so domovali na Olimpu, preden jih je od tam pregnal Zeus s svojimi nebeškimi sorojenci. Na drugi strani pa herojski in tragični figuri nerazdružljvih dvojčkov Kastorja in Poluksa, ki – tako kot vsi liki, v katere se avtorica poglobi – utelešata nekakšno dvoumnost.«
»Njene dolgotrajne predstave in mikroperformativnost, ki se ukvarja s človeškimi in nečloveškimi procesi, ustvarjajo intenzivne podobe, ki so skupaj z njenim sodelovalnim delovnim procesom globoko navdušile žirijo.«
»Ta dinamični preplet vizualnih in zvočnih fragmentov v temi razstavnega prostora zarisuje zemljevid napetosti in negotovosti, ki s sedanjega zornega kota spodbuja raziskovanje konstelacije tistega, kar bi lahko bilo in se ni zgodilo.«
»Z ikonoklastično vajo dekonstrukcije ponavljajočih se gibov razkriva neznansko kompleksnost nasprotujočih si čustvenih vzgibov, ki so v ozadju ustvarjalnega procesa. Nezavedne vsebine se pojavljajo med spominjanjem neizživetih, neuresničenih izkušenj in ustvarjajo sanjsko vzdušje, v katerem umetnica sublimira željo po doseganju popolnosti, dokler ta ne izzveni.«
»Je padec v praznino, sekunda popolne negotovosti, je trenutek, ko narediš korak, da bi stopil na oder. To je stanje zamaknjenosti, ki nam omogoča imaginarno potovanje v času. Tja, od koder lahko zavestno dostopamo do podrobnih fragmentov lastnih izkušenj, ki jih naša preteklost pogosto ljubosumno varuje v nezavednem, da bi našli ravnovesje, v katerem lahko v svoji krhkosti domnevamo, da je to, kar nam je v določenem obdobju pomenilo neuspeh, neodtujljivi del naše sedanjosti. Morda nas prav ta trenutek najbolj približa temu, k čemur smo vedno stremeli.«
»Na eni strani imamo torej Ligetija z njegovim ekstremnim elektronskim pristopom do akustičnega instrumenta, na drugi pa Beuysov koncept rušenja zidu med življenjem in umetnostjo.«
»To ni bilo delo, o katerem bi moral gledalec razmišljati in ga poskušati dešifrirati s svojo glavo, temveč naj bi ga začutil s takšnim naravnim instinktom, kot ga uporablja zajec, ko se zakoplje in si ustvari svoj dom.«