»In če človek vidi delček celote, mu to prav nič ne pomaga, če v tuji mu besedi dihur prepozna (besedo) dih, ki jo pozna, ali pa ga zven neznane besede krma spominja na grm; približki ga prav nič ne približajo resnici, prav tako bi se lahko motil v celoti.«
»Umetnost je simptom, bodisi nezadovoljnosti bodisi nezadovoljenosti, in velika škoda je za svet, da nam njegovo sliko takole izkrivljeno podajajo prav ljudje, ki se v njem najmanj znajdejo. Umetnost je protinaravna, kriva vse družbene gnilobe, ja, ja, umetnost je kriva, ljubezniva, neusmiljena.«
»Je pa res, da sem že od šestega leta hodil veliko v kino, tudi po dvakrat, trikrat na dan. /…/ Pri filmski režiji me najbolj zanima zgodba, ki jo napišem kot scenarist. /…/ Ko pišeš scenarij, si pol leta sam, tako kot takrat, ko pišeš roman. Potem pa greš na teren s sto ljudmi v ekipi.«
»Pisatelji, ki pišejo v svojem jeziku, težko pridejo v kulturni prostor Slovenije. Imamo recimo delavnice. Ampak ena dveurna delavnica na leto in eno srečanje sta bistveno premalo. Javni sklad se trudi, ampak je vse to premalo.«
»Njegova osredotočenost na detajle! Njegova izjemna pozornost na to, kar mu govorim. Veliko zanimanje za reči, ki jih ne vidiš, ker so preblizu. Ker jih imaš vse dni pred nosom. Mislim, da me je razorožilo prav to. Iluzija, da imam ob sebi pisatelja.«