Ključna beseda: literatura

»In če človek vidi delček celote, mu to prav nič ne pomaga, če v tuji mu besedi dihur prepozna (besedo) dih, ki jo pozna, ali pa ga zven neznane besede krma spominja na grm; približki ga prav nič ne približajo resnici, prav tako bi se lahko motil v celoti.«

»Umetnost je simptom, bodisi nezadovoljnosti bodisi nezadovoljenosti, in velika škoda je za svet, da nam njegovo sliko takole izkrivljeno podajajo prav ljudje, ki se v njem najmanj znajdejo. Umetnost je protinaravna, kriva vse družbene gnilobe, ja, ja, umetnost je kriva, ljubezniva, neusmiljena.«

»Zgodovina je pripoved, v večini napačna, / o dogodkih, večinoma nepomembnih, / ki jih ustvarjajo vladarji, / večinoma faloti, / in vojaki, večinoma bedaki!«

»Starine, ne pa crkovine!«

»Je pa res, da sem že od šestega leta hodil veliko v kino, tudi po dvakrat, trikrat na dan. /…/ Pri filmski režiji me najbolj zanima zgodba, ki jo napišem kot scenarist. /…/ Ko pišeš scenarij, si pol leta sam, tako kot takrat, ko pišeš roman. Potem pa greš na teren s sto ljudmi v ekipi.«

»Rodi me vsak dan drugačna zora, upajoč vdih, hvaležen izdih.«

»Lipa suvereno zamahne z vejo in mimogrede odpihne lestev, motorko in avtorja, ki mu polomi par reber in ga trdo položi sebi k nogam.«

»Ves Dunaj žaluje za doajenko avstrijske književnosti in našo častno občanko Friederike Mayroecker.«

»Noro sem zaljubljena v jezik. Potrebujem knjige, potrebujem tišino. Ne maram pogovora. Kar moram povedati, napišem.«

»Kar želim, je, da izginem za svojo biografijo. Pomembna je bibliografija.«

»Postopek pisanja opisala kot 'čarobno stanje, kot da bi bila na drogah', in dodala, da je med delom pogosto jokala.«

»Pisatelji, ki pišejo v svojem jeziku, težko pridejo v kulturni prostor Slovenije. Imamo recimo delavnice. Ampak ena dveurna delavnica na leto in eno srečanje sta bistveno premalo. Javni sklad se trudi, ampak je vse to premalo.«

»Naj pisatelji, ki živijo v Sloveniji, pišejo pa v svojih maternih jezikih, dobijo več prostora v slovenskem literarnem in medijskem prostoru.«

»Zakaj ne bi denimo država enemu izmed teh kakovostnih pisateljev, ki pišejo v maternem jeziku, objavila knjige? Naj bo to knjiga – polovica v njegovem maternem jeziku, polovica prevod.«

»Pisanje je bolj osamljena dejavnost, pisatelj je sam v svoji sobi med štirimi stenami, družbo pa mu delajo samo liki v njegovi glavi. Zato je zelo dobro, da se pisatelji družijo.«

»Pisanje je kot nekakšen notranji dialog, kulturni dialog v glavi avtorja med matično kulturo, matičnim jezikom v tujini.«

»To, kar počnejo starši otroci, vidijo in poskusijo posnemati. In zdaj če ga potegne v to, potem tudi nadaljuje.«

»Njegova osredotočenost na detajle! Njegova izjemna pozornost na to, kar mu govorim. Veliko zanimanje za reči, ki jih ne vidiš, ker so preblizu. Ker jih imaš vse dni pred nosom. Mislim, da me je razorožilo prav to. Iluzija, da imam ob sebi pisatelja.«

»Roman Škrbine je zgodba o nenapisanih zgodbah.«

»Nagrade za umetnost bralce opozarjajo na književnost, ki ni všečna, a ima moč, da nam povrne vero in upanje v moralne vrednote, ki izginjajo.«

»Verjeti v moč besede in literature, verjeti v zgodbo, ki je metafora o svetu, je danes pomembno.«

»Ne v areni literature, ampak v areni življenja sem stal.«

»Cankar se je žrtvoval za svoje besede. Za resnico, ki jo je hotel povedati na glas.«

»Če bi me kdo prosil, naj mu zaupam najhujše, kar se mi je kdaj zgodilo, da bi iz tega on dobil zgodbo, bi ga poslal k vragu.«

»Poskušal sem kar najbolj temeljito pripraviti, prebiral sem zdravniška poročila iz begunskih taborišč, v stiku sem bil z organizacijami, ki pomagajo beguncem, in podobno.«

»Če si predstavljam, da bi kdo prosil mene, da mu zaupam najhujše, kar se mi je kdaj zgodilo, da bi iz tega on dobil zgodbo, bi ga poslal k vragu.«

»V resnici še vedno prihajajo in so še vedno tu, a ni nikomur več mar, mediji so dobili nov cikel zgodb in jih o tej problematiki ne zanima več poročati.«

»Hotel sem, da bi bila knjiga kar najbolj 'telesna', osredotočil sem se na telesno izkušnjo ljudi, ki so prišli v Evropo skriti v motorju avtomobila.«

»Vedno računam, da bodo bralci sodelovali z mano. Tudi biti dober bralec je neke vrste umetnost: v branje moraš vložiti energijo, vključiti lastna čustva, občutja in spomine – celo življenje.«

»Evropejci, ki se pojavijo v romanu, so brez izjeme negativni liki: brezbrižni do trpljenja, dobičkarji, mučitelji, ko vidijo človeka v stiski, pokličejo policijo.«