Ključna beseda: literatura

»Granachovo življenje je ena sama strast do življenja, ki brbota tudi skozi vso njegovo pripoved.«

»Na naše delo, na črke in na barvo.«

»Granachovo življenje je ena sama strast do življenja, ki brbota tudi skozi vso njegovo pripoved.«

»pet po snovi, temah in slogu zelo raznolikih romanov, ki govorijo o svetu protislovij in prevar, o obupu in upanju, o (disfunkcionalnih) medčloveških odnosih, o pričakovanjih in pritiskih družbe, pa tudi o moči jezika, misli in besed, začinjenih tako s trpkostjo kot s humorjem«

»pet po snovi, temah in slogu zelo raznolikih romanov, ki govorijo o svetu protislovij in prevar, o obupu in upanju, o (disfunkcionalnih) medčloveških odnosih, o pričakovanjih in pritiskih družbe, pa tudi o moči jezika, misli in besed, začinjenih tako s trpkostjo kot s humorjem«

»smo v obdobju, ko se dramatično zaostrujejo nasprotja v trenutno prevladujoči civilizaciji, ki predstavlja skrajno obliko izkoreninjenja izvornosti in nravnosti posameznikov, skupnosti, narodov, kultur, ljudstev. Protislovja, ki se na mnogih ravneh kažejo z vse večjo jasnostjo, od nas terjajo, da se ustavimo in razmislimo o tem, kako smo se znašli tu, kjer smo, in kam vodijo poti v prihodnost«

»Besede te bodo vedno čakale«

»Selitev na Dunaj mi je spremenila življenje«

»Ko sem začela govoriti nemško, sem opazila, da v tem jeziku veliko bolje izražam čustva. Nemščina je fantastična kot jezik za pisanje. Je odličen knjižni jezik. V nasprotju s slovenščino se z jezikom lahko igraš na neverjeten način. Slovenščina na primer ne pozna zloženk. V nemščini sem našla izraze za čustva in občutke, ki jih je težko izraziti v slovenščini«

»Želel sem napisati nekaj večjega od tistega, kar sem napisal prej, pustiti za seboj vse omejitve, ki sem si jih najprej postavil v 20 letih kinematografije ... a sem jih paradoksalno postavil tudi v svojih prvih treh romanih.«

»Vam mogoče ne bo pomenila dosti, meni pa. Čeprav smo morali med pisanjem vsi imeti maske gor, sem jih vsem snela dol. Sebi še najbolj. Knjiga, ob kateri upam, da boste najdli delček sebe. In ja, stare mamice se bojo zgražale. Ampak hudič v meni komaj čaka to. Da končno razprostre krila.«

»Bil sem prepričan, da nas bo vse preživela. Danes bi morala biti objavljena njena kolumna, pa se mi je včeraj opravičila, da ji ne znese, ker že nekaj dni leži. Njeni noni v slovo je bila nepričakovano njena zadnja. In jaz sem jo še nevede zlovešče opremil s simbolično fotko napisa z nagrobnika.«

»Bloge sem izdala v knjižni obliki zaradi bralcev, ki so me o tem prepričali. In imeli so prav, šele takrat se je v bistvu vsa ta pot začela.«

»V prvi knjigi pišem o tem, kako mi je šlo vse narobe in sem si nekako želela, da bi vse to videl ves svet, zato sem jokala kot otroci: 'Poglejte mene! Jaz sem posebna!' Za pozornost je šlo. No, saj, dobila sem jo še prehitro. V drugi knjigi pa že zaradi lastne podobe, imidža ... Je*** ga, zdaj to 'furam'. Ali pišem posebno, pa je treba vprašati bralce.«

»Ampak to je bil avtoričin namen, dejala je, da so liki in zgodba v tem romanu postranskega pomena, samo ozadje za razpravo o mnogoterih temah, ki jih Tokarczuk zabeli s provokativnim razmišljanjem in značilno besedno živahnostjo, medtem ko zaključek popotovanja (in najditelj objekta želje) samo potrdita avtoričin smisel za humor in trpko ironijo.«

»pogumen, human in optimističen klic k orožju, ki nas premakne onkraj črno-belih delitev, onkraj levice in desnice.«

»se ni ustrašila kontroverznosti«

»bi rada svojo platformo uporabila za to, da kulturne ustanove pozove k večjemu pogumu«

»Tako dolgo je trajalo, ker sem morala prisluhniti celemu zboru različnih glasov«

»Upam, da lahko ljudi potisne k dejanskemu, kolektivnemu ukrepanju«

»Tako je nečimrna, da še vedno ne mara, da bi ji rekla ’mama’, čeprav jih ima na grbi že devetdeset.«

»V naslednjih (upam) dveh letih pa nameravam dokončati celotno obsežno trilogijo, ki bo po načrtu vsebovala vsaj tri tisoč strani in bo zaobjela zares širok oris sveta in nas v njem, v katerem smo kot mladi še s srčnim zanimanjem in užitkom čitali distopična znanstvenofantastična dela, zdaj pa z grozo spoznavamo, kako iste zgodbe iz teh knjig večinoma postajajo vsakdan.«

»Ko ima kdo v družini rojstni dan, se na praznovanju zbere cela družina in mene po navadi doleti naloga, da pazim na majhne otroke. Glede na to, da svojih nimam, vsi mislijo, da mi s tem delajo uslugo.«

»Vrnil se je dan zatem. Ničesar ga ni spraševala, on pa ni ničesar rekel. Ko je v mesecih zatem ni več grabil, gnetel, grizel, je vedela, da v večerih, ko spi sama, to sedaj počenja drugim – in bila mu je hvaležna.«

»Utrujen je. Ves svet je utrujen. Tudi Sonce in Luna. In zvezde. Utrujeni so tudi angeli in oblaki, ki se smejijo na zlatih slikah.«

»Nikjer, niti v Bukovini in Galiciji niti v neznanem, mu na primer niso rekli 'ravnaj po svoji vesti ...' Vpili so: 'Za vero, dom, cesarja!'«

»Aicelina se je umirila šele v težki železni kletki, ki je čakala, da jo potegne na dno reke. Tudi množica ljudi je utihnila, tako da je za trenutek nastala čudna tišina.«

»Leto 2023 si bomo prav gotovo zapomnili po izidu vseh treh delov Montaignovih Esejev v prevodu enega izmed največjih slovenskih prevajalcev vseh časov Branka Madžareviča. Skoraj tisoč strani dolgo monumentalno delo francoskega humanista 16. stoletja, ki so ga doslej slovenski bralci lahko v svojem jeziku spoznavali le skozi skromen izbor iz leta 1960, je zdaj dostopno v celoti in v tekoči sodobni slovenščini.«

»Maležič je na podlagi lastnih pisateljskih izkušenj in dobrega poznavanja jezika različnih ljubljanskih subkultur poustvarila prepričljiv urbani jezik, ki se tako po pomenski natančnosti kot po jezikovni spretnosti v največji meri približa izvirnemu. Z nenehnim iskanjem pogosto inovativnih, idiomatično sprejemljivih slovenskih besed oz. besednih zvez, s katerimi je številne kulturološko in družbeno zaznamovane elemente poslovenila, prevajalka slovenske bralce neposredno potopi v tujo realnost, ki pa ji najde paralele v tukajšnji, tako jezikovni kot socialni. V tem smislu je njen podvig prevajalski in pisateljski hkrati.«

»Sleng in vulgarni ulični jezik sta bistvena sestavina radikalne izjave Vernona Subutexa, pri tem pa navdihnjeni ter na debelo začinjeni prevod Jedrt Maležič odigra bistveno vlogo.«