»V svojem početju prisluškovanja naravi odkrivata svetove zvoka in njihovo odzvanjanje v polju vidnega. Pri tem jih prevajata skozi lastni telesi, da v njima razširita domišljijske potenciale in opazujeta njihovo sovpadanje s svetom giba.«
»prekleto dobro predstavo, ki je ponudila možnost zareze, možnost rekonfiguracije in vnovičnega zarisa meja tistega, kar umetnost je, in tistega, kar ni, s tem pa dovolj dosledno udejanjala njuno razumevanje gledališča kot družbenega in političnega agensa.«
»vznemirja, provocira, ki vrednostne sisteme nenehno postavlja pod vprašaj, gledališča, ki subvertira nacionalno podstat in tradicijo, gledališča, ki ga ni strah ekscesa, užitka, trpljenja in svobodne ljubezni.«
»Zanimale so me predstave, ki poskušajo artikulirati tudi svet zunaj besedila oziroma uprizoritve ali gledališča kot takega, in predstave, ki za to artikulacijo iščejo – in v večini tudi najdejo – nova izrazna sredstva, tako parcialne znake kot celovit uprizoritveni sistem.«
»Merili konteksta in prevpraševanja odrskega izraza Lukan po lastnih besedah pri ogledu predstav ni sledil vnaprejšnjemu konceptu, saj se je ta namreč izoblikoval sproti, bolj kot intuitivno vodilo za orientacijo po ogledanem kakor pa čvrst sistem; če sem popolnoma natančen, so ta koncept pravzaprav spodbudile ravno uprizoritve, v katerih je bil najbolj izražen. Če ga poskušam čim bolj jedrnato opisati, sem v širši izbor za tekmovalni program uvrščal uprizoritve, ki so kar najbolj upoštevale dve merili: merilo konteksta in merilo prevpraševanja odrskega izraza.«
»Komedija je imela in ima velik vpliv na razvoj človeštva, je pomemben del človeške izkušnje in opazno prispeva k oblikovanju vrednot človeške družbe. Pogosto je služila in služi kot orodje za kritiko družbenih, političnih in kulturnih norm ter nepravilnosti. Umetniki, dramatiki, gledališčniki so uporabljali satiro in humor, da bi razkrili absurdnost in nelogičnost v družbi ter spodbudili razmislek in spremembo v klasifikaciji vrednot in družbenih postopkov.«
»Svojega dela predstave smo se lotile z raziskovanjem teme na poldokumentaren način, z oblikovanjem lastnega izkustva in opažanj v monologe in scene, prepletene z besedilom Katje Gorečan. Ukvarjale smo se z občutki, ki jih je velikokrat težko opisati, si jih priznati, še težje izreči.«
»Pri izboru me je vodilo načelo izvedbene vrhunskosti predstav, njihov pomen za razvoj slovenskega gledališkega izraza in prostora, za promocijo novih avtorskih poetik, tudi za reprezentativnost in zaokroženost nekega enotnega slovenskega gledališkega prostora.«
»Igralski razpon Branka Šturbeja je širok, zajema vloge tako v klasičnem kot sodobnem repertoarju, enako suveren je v drami in komediji, v vsako vlogo, se zdi, vstopa z enako 'naivnostjo' in neposrednostjo, z domala otroškim čudenjem, počasi, a zanesljivo pa skozi njen razvoj – ob nesporni 'tehnični' virtuoznosti – pridobiva presunljivo miselno in emotivno globino.«