»Tako zelo sem se veselil, da bom predstavo Player Kings predstavil gledališkim občinstvom v Bristolu, Birminghamu, Norwichu in Newcastlu. Lahko pa vam zagotovim, da zdaj, ko Falstaffa igra David Semark, predstava Roberta Icka ostaja enako sijajna kot na začetku. Pojdite preverit sami.«
»Mnogo hrupa za nič je komedija, kjer ni čiste linije ali ljubezenskega para, temveč je vse ena velika zmešnjava. Veliko parov se zbližuje in spet oddaljuje, v resnici pa gre v predstavi za naš napor, da se prepoznamo, zbližamo in uredimo svoja čustva.«
»Gre za eksperimentalno igro, v kateri misli, občutki, dogodki in odnosi sobivajo na različnih ravneh zavesti. Igralec Tadej Pišek je kompleksno, poetično zgodbo o razpadu družinskih odnosov predstavil z redko videno lahkotnostjo, k čemur je prispevala koreografija Mojce Špik in Inana Du Swamija. Krik proti izključenosti in obsojanju drugačnih je odmeval še dolgo po koncu predstave.«
»Predstava O snegu in ljubezni je umetniško sobivanje poetične govorice tržaškega pisatelja Marka Sosiča, sodobnega plesa in glasbe. Predstava je kompleksna pripoved razgradnje družinskih odnosov, v katere se zajeda politična klima nestrpnosti, sovraštva in fašizma.«
»Kompleksna analiza sodobne družbe, ki odpira vpogled v aktualne, tudi boleče teme: predstava O snegu in ljubezni, nastala po poetičnem romanu, spregovori o razgradnji družinskih odnosov, v katere se zajeda politična klima nestrpnosti in fašizma. Roman zaznamuje sobivanje različnih ravni dogajanja, konkretnih dejanj, misli in spominov, ki obravnavajo odnose z različnih zornih kotov, in morda se prav zato uprizoritev giblje med monodramo, plesno predstavo in koncertom. Je intimna pripoved, krik posameznika, ki nemo opazuje, kako sovraštvo, strah, ignoranca, ki jih v svetu vzpodbujajo politični in gospodarski interesi, počasi razkraja najbolj intimno in varno okolje – družino.«
»Glasba in petje sestavni del gledališča in gledaliških predstav. Tudi v ansamblu SLG Celje imamo kar nekaj odličnih pevk in pevcev, ki jih dobro dopolnjujejo še gostujoči igralke ter igralci. In sezono smo želeli zaključit malo drugače kot sicer.«
»Tako programske smernice, ki jih s komunikacijskima temama umetnost in kultura opredeljuje Slovenska turistična organizacija, kot tudi dobre izkušnje s tradicionalnimi prireditvami, ki jih bomo še nadgradili.«
»Potopitveno gledališče kot forma ponuja prehajanje v času in prostoru, pri čemer si gledalci skozi sekventno dramaturgijo sami izberejo prizore, ki jih želijo videti in s tem tudi zgodbe, ki jim sledijo.«
»Če danes samo pomislim, da smo včasih v sezonah pripravili po dvanajst premier in več, komaj morem verjeti, kaj vse sem tudi sam doživljal kot igralec ter kolegi in kolegice igralke in igralci ob meni in pred mano. Kako smo zvadili in igrali vedno nova besedila, kako smo si jih zapomnili, včasih porabili za študij le izjemno kratkih od 18 do 25 dni. Kako smo gostovali v vsaki malo večji 'luknji' po stokrat na sezono, spali včasih dobesedno na slamnjačah, a vztrajali in vztrajali in se imeli v bistvu lepo. Morda celo lepše, kot se imajo igralci in ljudje vsevprek danes, ko se vsakomur nekam tako hudo mudi.«
»Ne morem se otresti misli, kaj bi bilo, če ... bi se vse izšlo še pravočasno. Na žalost nam usoda ni vselej naklonjena, k sreči pa imajo nekatere grenke zgodbe tudi svojo slajšo in vedrejšo plat, na katero me bo poleg igralčevega glasu, enega izmed najbolj prepoznavnih glasov na splošno, ki bo vsaj za hip znova zaživel v knjižnem dodatku, spominjal njegov vselej živ, iskriv in svetlikajoč pogled, s katerim me je meril med mojimi občasnimi obiski na njegovem Kodeljevem.«
»Gledališče se ukvarja s človekom, z njegovimi podobami, smisli, skrivnostmi. In sukati se v svetu globokih in čudežnih skrivnosti bivanja je moj privilegij, ampak tudi močna zaveza etiki gledališke umetnosti. Hvaležen sem svoji odločitvi iz mladosti, da sem za svoj življenjski poziv izbral prav gledališko umetnost. Na tej poti sem namreč srečeval izjemne osebnosti, ki so poleg gledališča soustvarjale tudi mojo umetnost.«
»Gledališče ustvarja drugačen profit; tke vezi med ljudmi, tke strpnost, odstira sovraštvo, drži zrcalo človeški neumnosti in nas nenehno opozarja, kako zlahka pozabljamo na človeške vrednote.«
»Verujem v to, da gledališče raziskuje samega sebe, gledališče je še vedno v kondiciji, ker vidim, da je toliko ustvarjalcev in kreativnih ljudi, ki želijo ustvarjati. Ne nastopati, ampak ustvarjati.«
»Zanimale so me predstave, ki poskušajo artikulirati tudi svet zunaj teksta oziroma uprizoritve ali gledališča kot takega, in predstave, ki za to artikulacijo iščejo – in v veliki meri tudi najdejo – nova izrazna sredstva, tako parcialne znake kot celovit uprizoritveni sistem.«