»Na eni strani so titani grške mitologije, ti antični kolosi, ki so domovali na Olimpu, preden jih je od tam pregnal Zeus s svojimi nebeškimi sorojenci. Na drugi strani pa herojski in tragični figuri nerazdružljvih dvojčkov Kastorja in Poluksa, ki – tako kot vsi liki, v katere se avtorica poglobi – utelešata nekakšno dvoumnost.«
»Tisti, ki so rojeni v sovraštvu, nanjo nimajo odgovora, molčijo. Nam bo kot družbi uspelo, da ji utrdimo pot ali bomo vedno znova verjeli manipulatorjem in tako zapravili še zadnjo priložnost za preživetje? Bomo rešili ljubezen ali za vedno potonili v sovraštvu? Bomo dovolili otrokom, da se imajo radi ali ne? Komu to ustreza.«
»Zelo pogosto gre tukaj tudi za odločitev med čisto udobnejšo eksistenco ali pa med dobesedno dajanjem svojega življenja v drugi svetovni vojni. Zanimalo me je tudi, kakšen vpliv ima družba, v kateri odraščamo, na naše odločitve. Kako težko je izstopati iz nekih vzorcev, ki smo jih imeli že med odraščanjem ali pa kako težko se je odcepiti od prijateljev, ki so te spremljali celo življenje,«
»Meče ju naokoli, zaljubljata se, trpita, zapuščata družino in jo pogrešata, se sprašujeta, ali bo njuna družina po vojni sploh še obstajala. Rekonstruirati dogodke na gledališkem odru je nemogoče, četudi predpostavljamo, da je rekonstrukcija tako obširnih dogodkov sploh mogoča. Hkrati je rekonstrukcija nepotrebna, njena posledica je le fascinacija, s katero ničesar ne dosežemo,«
»Znanstvenik, ki ga igra Guy Clemens, čigar nezemeljsko obnašanje je izraz zastrupljenega privilegija, in vsi drugi, ki krožijo okoli njega, se razkrijejo kot tragikomični egocentriki, ki so slepi za vse, kar se dogaja okoli njih.«
»Pri tem je v vsakem trenutku predstave izžareval polnokrvni lik strupeno nevarnega človeka, kakršnega bi si želeli gledati zgolj v varnem zavetju gledaliških dvoran, a ga vse prevečkrat srečamo tudi na odrih naših vsakdanjih življenj.«
»Evropejec, na katerega se besedilo na nekaj mestih neposredno obrača, v sebi skriva strah in negotovost pred jutrišnjim dnem, pretvarja se, da ima trdna tla pod nogami in šele v alkoholni omami počasi priznava, da nima pojma, kaj naj bi sploh bilo Tisto, za kar bi se splačalo živeti«
»Zdi se mi pomembno, da lahko skozi proces ustvarjanja uprizoritve govorimo o doživljanju in občutenju današnjega sveta. Gre za nenavaden in nič kaj preprost proces. V časih, ko čutimo, da se vse okoli nas podira, je privilegij delati v gledališču«
»Naloga ni bila lahka, videl sem odlične komedije, ki so me nasmejale do solz, ter dovršene absurde, ki so me potegnili v svet sanj in samorefleksije o temeljnih vprašanjih naše eksistence. Videl sem mlade talente, ki izražajo svoje sanje in čustva, ter izkušene ustvarjalce, ki so presegli meje običajnega. V vsaki predstavi sem lahko začutil iskrenost izražanja in globoko predanost umetnosti. Predvsem pa sem opazil močno željo po komuniciranju s svetom preko odrskih desk.«
»V tekmovalnem programu najdemo paleto predstav od komedije do drame absurda, spremljevalni del pa prinaša večkrat nagrajeno mladinsko predstavo iz tujine in lutkovno predstavo, ki je združila mladinske lutkovne skupine iz Slovenije in je primerna tudi za najmlajše gledalce. Linhartovo srečanje je tako res praznik ljubiteljskega gledališča, ki v Postojno pripelje gledališke navdušence in je hkrati priložnost, da navduši tudi nove ustvarjalce.«
»Predstava še nastaja in za zdaj kaže, da bo zanimivo. Je pa v določenih segmentih tudi povezana s tem, kaj je v gledališču resnično in kaj ni, oziroma kaj je resnično med herojema, torej Vitom in mano, in kaj je zaigrano, kar je po svoje vodilni motiv že vseh Herojev doslej.«