Zdaj govori režiser

»Njena igra ne poteka v fikcijskih svetovih, temveč jo igra stvarna problematika, ki odzvanja lokalno in globalno.«

»Bolj kot na nekem plakatnem političnem polju deluje na našo čutnost, da se naseli v naša pričakovanja in nas straši kot pošast od znotraj ter da nam povzroča neko nelagodje.«

»Začutil sem lik človeka, ki je na robu logičnega, na robu razumnega ‒ saj se le na robu lahko junak kredibilno upre, lahko reče: 'K**c pa trije milijoni, ostati hočem človek!'«

»Balzacov roman razkriva matrico sodobnega sveta, trenutek, preden se je vsa civilizacija predala vladavini dobička. Ta premik sem želel podaljšati s pomočjo kinematografije in si ob tem vzeti svoboščine z izvirnim besedilom, ki bi omogočile izraz njegovega duha.«

»Dialektika je naslednja: med visoko umetnostjo in smetjem je zelo kratka razdalja, in smetje, v katerem je ščepec norosti, je prav zaradi tega bližje umetnosti.«

»Pustili so mi vsaj to, da sem obdeloval material, da sem do neke mere prestrukturiral par precej nemogočih scenarijev, ki sem jih moral režirati. Seveda sem moral upoštevati pravila, se izogibati eksperimentiranju, se držati družinskih filmov, jih pripeljati do 'srečnega konca' in tako naprej. Niso pa se vmešavali v moj način snemanja in montažo, kar pa mi je veliko pomenilo.«

»E Stata La Mano di Dio je moj najpomembnejši in najbolj boleč film in vesel sem, da se je vsa ta bolečina zdaj spremenila v veselje. Danes je šele prvi korak in lepota tega tekmovanja je v tem, da gre za edino na svetu, na katerem je uvrstitev med najboljših pet zmaga. Vesel sem, da je bil film izbran.«

»To je zgodba o odraščanju, ki se stilistično želi izogniti pastem običajne avtobiografije: hiperboli, žrtvi, usmiljenju, sočutju in popuščanju bolečine skozi preproste, redke in bistvene prizore ter z nevtralno, trezno glasbo in fotografijo. Kinematografski aparat bo naredil korak nazaj, da bo življenje teh let govorilo tako, kot se jih spominjam, tako, kot sem jih doživljal in čutil. Povedano preprosto, to je film o senzibilnosti.«

»Nad vsem tem pa po njegovih besedah lebdi Maradona, za 'katerega se je zdelo, da vzdržuje življenja vseh v Neaplju ali vsaj mojega'.«

»Nekaj let sem očeta prosil, da me pusti na gostovanje mojega ljubega kluba Napolija, a me je zavračal, ker sem bil premlad. Tisti usodni dan pa mi je vendarle dal dovoljenje, tako da nisem odšel s starši, ampak na tekmo.«

»To ni moje mnenje, seveda mislim, da mora nagrada iti pot dalje in motivirati občinstva, da si prizadevajo za prehajanje in odpravljanje meja.«

»Če pa snemaš digitalno in brez občutka dragocenosti filmskega traku, lahko snemaš in snemaš in nabiraš smeti.«

»Strt sem ob izgubi svoje prijateljice in kolegice Halyne.«

»Balzacov roman razkriva matrico sodobnega sveta, trenutek, preden se je vsa civilizacija predala vladavini dobička. Ta premik sem želel podaljšati s pomočjo kinematografije in si ob tem vzeti svoboščine z izvirnim besedilom, ki bi omogočile izraz njegovega duha.«

»Vzporedni materi je žlahten primer moje avtorske poetike.«

»Benedetto je šokiral festivalska občinstva po svetu.«

»Vse je bilo v redu.«

»Zakaj pa ne?«

»Veselim se snemanja tega projekta, saj bo res zabavno. Želim ga posneti v slogu špageti vesterna, kjer vsi govorijo drug jezik.«

»Film mi pomeni vse.«

»Stvari so tako nepredvidljive, da bi vsi nadaljnji koraki k izvedbi bili negotovi in neodgovorni.«

»Ljudje se bojijo, ker so tiste, ki so se že izpostavili, napadli.«

»Seveda v prvem poskusu, včasih celo v tretjem poskusu nismo mogli narediti veliko stvari, vendar je to normalno.«

»Zanima me ljubezen, ko v njej ni več elementa racionalnega.«

»To so besede mojega očeta.«

»Ne moreš starčku reči: 'Vaša soba nam je všeč, preselite se, prosim, za kak teden ali dva nazaj k družini, da tole posnamemo.'«

»To besedilo je črna farsa, ki prikazuje labirint čustev med ženo in možem ter materjo in sinom, in ko poskuša odgovoriti na vprašanje, ali lahko ljubimo preveč, odzvanja kakor bolesten odmev. Pripelje nas do samega dna in nas ne izpusti več. Govori o obsesiji dvakratno zapuščene ženske, o bolečini in samoti matere, ki gleda, kako njena otroka odideta, in ki v svoji hiši ostane sama. Tako kot druge ženske je tudi Anne naredila vse za svoja otroka, za svojega moža, za svoj dom; toda minevala so leta in otroka sta odšla, sin, hči – in zdaj še njun oče. Nenadoma se znajde sama v kraljestvu, iz katerega vsi bežijo.«

»Predstava predstavlja vrhunski umetniški dosežek tako režiserja kot celotne ekipe.«

»Gre za kompleksno potovanje, ki povezuje generacije, mlada in stara telesa ter gledališke prakse in estetike.«

»Žirija je še izpostavila energičen revolucionarni izraz v prvem delu predstave ter očarljivo in izredno igro v drugem.«