Zdaj govori režiser

»V Mariboru snemamo že šest ali sedem dni. Bilo je super, posneli smo veliko dobrih kadrov. Predvsem ko je mesto pobelil sneg.«

»Kateri princip naj bi bil boljši, torej, poenostavljeno rečeno, srečnejši, je težko soditi.«

»No ja, lahko bi bilo bolje.«

»Moj dedek je bil Rom; zame pomenijo življenje, ki se ravna po intuiciji in nekakšnih višjih pravilih.«

»Najcenejši film takrat je bil posnet za milijon in dvesto tisoč nemških mark. Danes bi bila to približno enaka vsota v evrih.«

»Izhodiščna ideja je bila narediti strašljivo predstavo za otroke. Zanimalo nas je, ali lahko naredimo grozljivko za otroke, seveda z vsem zavedanjem, kako otroško občinstvo spremlja takšno predstavo.«

»Vsi poslušamo, da nas ne sme biti strah, ta predstava pa govori, da ni nič narobe, če te je strah. V bistvu nam dovoli, da smo prestrašeni.«

»Da se na neki način soočimo s svojimi strahovi.«

»Upam, da ne bo umanjkala niti toplina in ambivalenten, a vsaj nakazano srečen konec.«

»Deseti brat je nenavaden film, saj so vsi pričakovali Jurčičev ritem, romantiko, Krjavlja in narečje, dobili pa so distancirano kostumsko dramo.«

»Pred ponovnim odprtjem kinematografov leta 2018 je industrija delovala pod površjem.«

»Kino je mehka moč, ki lahko tlakuje pot uspehu družbenih in gospodarskih sprememb.«

»Kino ni samo umetnost, ampak ga je treba v Savdski Arabiji spremeniti v kulturo.«

»Jadran mi je na neki način pisan na kožo, z lahkoto se poistovetim z njegovimi eksistencialnimi težavami. To so leta, ko je čas, da človek na neki način odraste, da se na neki način vzpostavi. Še prej pa se mora srečati z bistvenimi vprašanji, kdo je, kaj si želi v življenju, kaj bi rad pustil za sabo in kako bi rad v prihodnosti zaživel«

»O najinem prijateljstvu, poznanstvu, časih, ki sva jih preživela skupaj na več kot štiri desetletja dolgi poti, po kateri sva po končani akademiji prišla v to 'našo hišo' na Kolodvorski, bi lahko pisal strani in strani, a se v trenutku soočenja z resnico, da ga ni več, težko spopadem z enim samim navadnim stavkom. Misli bežijo, švigajo na svoje strani.«

»Zadovoljen sem s tem, kar smo dosegli, prepričan pa sem, da bo treba narediti več.«

»Zdaj ste vi nasilni, zlasti ker menda nimate političnega sporočila.«

»Kot neizbežna sila se bliža končno razgaljenje, ki bo odgovorilo na vprašanja v zvezi s tem, kako in zakaj je Ada takšna, kot je.«

»Smo v teh temnih, črnih časih, ampak smo se odprli in ste prišli. Jaz bi dal eno nagrado tudi občinstvu in pridite še.«

»Njena igra ne poteka v fikcijskih svetovih, temveč jo igra stvarna problematika, ki odzvanja lokalno in globalno.«

»Bolj kot na nekem plakatnem političnem polju deluje na našo čutnost, da se naseli v naša pričakovanja in nas straši kot pošast od znotraj ter da nam povzroča neko nelagodje.«

»Začutil sem lik človeka, ki je na robu logičnega, na robu razumnega ‒ saj se le na robu lahko junak kredibilno upre, lahko reče: 'K**c pa trije milijoni, ostati hočem človek!'«

»Balzacov roman razkriva matrico sodobnega sveta, trenutek, preden se je vsa civilizacija predala vladavini dobička. Ta premik sem želel podaljšati s pomočjo kinematografije in si ob tem vzeti svoboščine z izvirnim besedilom, ki bi omogočile izraz njegovega duha.«

»Dialektika je naslednja: med visoko umetnostjo in smetjem je zelo kratka razdalja, in smetje, v katerem je ščepec norosti, je prav zaradi tega bližje umetnosti.«

»Pustili so mi vsaj to, da sem obdeloval material, da sem do neke mere prestrukturiral par precej nemogočih scenarijev, ki sem jih moral režirati. Seveda sem moral upoštevati pravila, se izogibati eksperimentiranju, se držati družinskih filmov, jih pripeljati do 'srečnega konca' in tako naprej. Niso pa se vmešavali v moj način snemanja in montažo, kar pa mi je veliko pomenilo.«

»E Stata La Mano di Dio je moj najpomembnejši in najbolj boleč film in vesel sem, da se je vsa ta bolečina zdaj spremenila v veselje. Danes je šele prvi korak in lepota tega tekmovanja je v tem, da gre za edino na svetu, na katerem je uvrstitev med najboljših pet zmaga. Vesel sem, da je bil film izbran.«

»To je zgodba o odraščanju, ki se stilistično želi izogniti pastem običajne avtobiografije: hiperboli, žrtvi, usmiljenju, sočutju in popuščanju bolečine skozi preproste, redke in bistvene prizore ter z nevtralno, trezno glasbo in fotografijo. Kinematografski aparat bo naredil korak nazaj, da bo življenje teh let govorilo tako, kot se jih spominjam, tako, kot sem jih doživljal in čutil. Povedano preprosto, to je film o senzibilnosti.«

»Nad vsem tem pa po njegovih besedah lebdi Maradona, za 'katerega se je zdelo, da vzdržuje življenja vseh v Neaplju ali vsaj mojega'.«

»Nekaj let sem očeta prosil, da me pusti na gostovanje mojega ljubega kluba Napolija, a me je zavračal, ker sem bil premlad. Tisti usodni dan pa mi je vendarle dal dovoljenje, tako da nisem odšel s starši, ampak na tekmo.«

»To ni moje mnenje, seveda mislim, da mora nagrada iti pot dalje in motivirati občinstva, da si prizadevajo za prehajanje in odpravljanje meja.«