Zdaj govori Boris Pahor v vlogi pisatelj

»Sovražnikom sem odpustil, ne pa teoriji, v imenu katere so delovali.«

»Razlog, zaradi katerega so to počeli, je treba obsoditi.«

»Nikoli pa nisem bil med tistimi, ki trdijo, da je treba sovražiti cel narod ali celo želeti njegovo uničenje.«

»Vieni qui.«

»Nočem slišati tega grdega jezika.«

»To vam zagotavljam jaz, ki še vedno nosim oblačila iz sedemdesetih let, staromodne srajce in raztrgane puloverje.«

»Svet ne sme pozabiti tega, kar se nam je zgodilo!«

»Zame je bila kot angel, saj je do potankosti razumela naravo mojega 'posebnega' vedenja.«

»Zaradi omejitev in travm, ki sem jih doživel v času fašizma, je bilo zame tako, kot da sploh ne bi občutil otroštva in mladostništva.«

»Nisem ljubitelj druženja ob kavi, še manj v gostilni. Vina ne maram …«

»Razen Kocbeka in Jančarja nikoli nisem imel pravih prijateljev.«

»da bi si zapomnili, da je treba ohranjati tisto iskrico upanja v pravičnost, ki smo jo deportiranci gojili v temačnosti lagerja in jo kljub grenkim spoznanjem o pozabi naših žrtev gojimo še naprej«

»Morale pri nas goreti knjige in kako smo bili brez jezika.«

»Bomo morali prej ali slej dobiti sodobnega Collodija, ki bo otrokom povedal zgodbo naše preteklosti.«

»Najprej verjeti v svet. Težko je verjeti v svet, zelo težko, toda če moraš v nekaj verjeti, da bi preživel, je to vera v ljubezen.«

»… bil je človek zelo mirnega, pozitivnega značaja, človek brez velikih besed, ampak človek dejanj.«

»Narodni dom je otrokom veliko pomenil – veliko smo videli v njem in se srečali z Miklavžem.«

»Vse, kar se je rodilo iz ognja, je nastalo pri nas.«

»Tisti požar pri nas v Trstu in vse, kar se je iz njega rodilo, je nastalo pri nas. Mi smo bili v Evropi najbolj žalostni, ko so nam požgali kulturni dom. In potem smo imeli fašizem, nacizem in diktaturo komunistično.«

»Edini izhod je skozi dimnik, so nam rekli.«

»Nemogoče je bilo, da človek ne bi mislil na krematorij.«

»Pisal bom celo življenje, kolikor bom živ in kolikor bom mogel zaradi svojih moči, bom pisal o ponižanih in razžaljenih. Do danes sem se držal te obljube in sem pisal o taborišču, o zaporih, o mučenjih.«

»Družba bi morala biti bolj socialna, morala bi se bolj zanimati za blaginjo večine prebivalstva.«

»Če bi se človek spremenil, da bi cenil dobroto, ljubezen, bo lahko človeštvo našlo neko drugo pot, ki ne bo ocean krvi.«

»Vedela sta, da gori Narodni dom in da ni prav, da so ga hudobni fašisti zažgali, a nista vedela, zakaj so prišli vojaki iz vojašnice na Oberdankovem trgu in stojijo in gledajo.«

»Saj, z zidka na ulici Romagna so jih večkrat opazovali, vojake, kako preskakujejo jarke in plezajo po lesenem zidu; a zakaj so zdaj vsi prišli gledat, kako žrejo plameni hišo, ki je tako lepa in visoka?«

»Zakaj gasilci ne smejo gasiti? Zakaj vojaki mirno gledajo črne može, ki odrivajo gasilce, ko ti razpnejo platno in nekdo z okna pade nanj in potem visoko odskoči kakor Branko, ko se vrže na vzmeti mamine postelje?«

»Vsi skupaj izpeljemo vrnitev Narodnega doma slovenski manjšini.«

»Sedem let sem imel, ko so požigali Narodni dom. Požig Narodnega doma, to se je videlo, je gorelo šest nadstropij, ena stranica je imela 13 oken, ena vrsta, bilo pa je šest vrst. Zdaj pa si predstavljajte, da je vse to gorelo, vse to je imelo plamene, to je bilo nekaj nemogočega, to je bil konec sveta tisto gledati.«

»Bil sem sprejet.«